Dnevnik dveh malih, črnih in divjih reševalk!

2011-03-01T15:04:00.000+01:00

A naj kdo reče da ni dobra. Mater je dobra. Pesem, pevka, vse...

Kdaj začeti z vzgojo - šolanjem psa?

2010-04-22T15:06:00.002+02:00

Koprski poligon in pasja mala šola leta 2004

Vprašanje, ki si ga zastavi vsak novopečeni skrbnik psa.
Ko jim odgovorim, da se to začne takoj ko vzamemo mladiča iz legla (seveda sam proces se začne že v samem leglu), mi hitijo povedat, da so mislili da kdaj je pes primeren za šolanje. In ko jim odvrnem "čimprej", se ponavadi na drugi strani slušalke pojavi tišina.

Kdaj začeti s pasjo šolo?

Cuba in Urška leta 2004 v mali šoli

Danes je način šolanja in vzgoje psa zelo prijazen. Prej kot bomo skrbniki spoznali in obvladali način šolanja, toliko lažje se bomo sporazumeli s psom. Razumeti pa moramo, da mladič pri 2 mesecih ne more doseči tako dolge stopnje koncentracije kot mlad pes pri 6 mesecih. Razlike so tudi med samimi psmi. Eni so bolj dovzetni za sodelovanje s človekom, drugi manj. Kot skrbnik je naša naloga, da se zavedamo kdaj je pes utrujen in ga sami z zahtevami ne utrujamo več in mu privoščimo počitek. Najbolj pozorni pa moramo biti na čustveno stanje psa. Cel proces učenja mu mora biti v veselje in zabavo.

Kakšen pogled imate na pasje šolanje ?

2010-04-22T13:40:00.008+02:00

Moj pogled na šolanje je zelo preprost. Glede na to, da pes živi z nami v družinski skupnosti, bi moralo biti pasje šolanje obvezno. Zakaj? Ker si lahko le predstavljamo v današnjem svetu otroka brez šole.

Nevzgojen pes je ravno tak, kot nevzgojen otrok. Vendar kdo drug ga lahko vzgoji kot njegov skrbnik?
Na nas je odgovornost, da psu predstavimo hišna pravila. Mi ga moramo naučiti naše govorice in recipročno moramo mi razumeti njegove. Drugače bo življenje v družini zelo težavno in lahko se kaj hitro konča z žalostno odločitvijo.

Kaj pa če mi sami ne vemo, kako se to naredi? Ali mislimo da vemo, pa vseeno imamo "trmastega" psa?

Na smučanje z obemi psmi? Jaz lahko!

Livigno 2010 -gondola Trepale (3000 m)

Zanimivo je mišljenje med kinologi, da ko opraviš šolo s prvim psom je z drugim ne potrebuješ več. Potem bi moglo veljati, da ko gre prvi otrok v šolo, je drugi otrok ne rabi več? Ali je v našem svetu tako? Seveda ne.
Tudi pes rabi spoznati čim več vonjav, psov, ljudi, zvokov. In najboljši prostor za to je kjer imajo vsi ljudje skupni interes. PASJA ŠOLA.

Torej pasja šola ni primerna samo za začetnike ampak za vse, ki si želijo karkoli početi s psom. Konec koncev je dosti bolj zanimiva in zabavna kot navadna človeška šola. Sama vzgoja temelji na graditvi odnosa človek - pes. Na sožitju med njima in tako da skupaj normalno živita v mestnem okolju. Na spoznavanju pasje govorice in sveta skozi igro. Kar se pa mi zdi najbolj pomembno je, da psa vzgajamo sami. Torej bo pes vedel ravno toliko, kolikor se bomo mi potrudili zanj.

Šolanje psa seveda ne poteka brez same vzgoje. Ta dva pojma se v procesu učenja psa skozi prepletata. Sicer je sam tečaj najbolj pomemben za pasjega skrbnika. Veliko ljudi misli da je psu samoumevno kaj hočemo od njega. In veliko skrbnikov ostane presenečenih, ko v tečaju slišijo stavek: "mi ne vzgajamo vaše pse, ampak vzgajamo vas v dobre skrbnike".

Love song, sad song...

2010-04-19T12:34:00.001+02:00

"Kdor premaga druge je močan, kdor premaga sebe je mogočen. Kdor je zadovoljen s svojo usodo je bogat" Lao Ce

To piše pod vsakim Katjinim postom, na reševalskem forumu. Jaz bi tudi rada že 1x premagala sebe,
ali pa se enostavno moram sprijaznit, da moja usoda je pač taka...

INSARAG OZNAKE

2010-04-16T12:55:00.004+02:00

Moram reč da sem zadnjič z vajo MERP odprla dobro temo: INSARAG OZNAKE.
Skica, ki sem jo uporabila za izhodišče debate je bila sledeča:

skica 1

Informacije pa so bile naslednje: 16 pogrešanih in od teh je MERP 1 našel 4 žive. Skica je bila napisana narobe. In ugotoviti smo morali napake. Preko debate v postu 1.vaja MERP smo se prebili do naslednje oblike:

skica 2

Vendar je ostalo še nekaj odprtih vprašanj.

Koliko je velik kvadrat?

Kaj pomeni krog in kaj prečrtan krog?

Ali je prečrtan krog pravilno prečrtan?

Kaj manjka še vse na skici.?

Jack je bil toliko korajžen, da mi je poslal skico s celo razlago:

Jack pravi:

Skica zgoraj levo: Prva ekipa Slo team 1 pride na dodeljeno delovišče 31/08 ob 0830, je opozorjena na možnost plinov in podgan, predvideva pa se, da je na lokaciji 16 pogrešanih. Ekipa dela do 1030 (naredi kar se da in se premakne na novo lokacijo) in zaključi oznako (naslednja skica)
Skica zgoraj desno: Slo team 1 je zaključila z delom 1030, našla 4 žive, ki so odstranjeni, ostalo je še 12 pogrešanih in plini niso več prisotni.
Skica spodaj levo: Za delo na zgradbi je kasneje določena druga ekipa Slo team 2, ki od prejšnje povzame podatke in sestavi svojo oznako. Delajo do 1800, najdejo še 2 preživela in 10 mrtvih. Najdene odstranijo ter oznako zaključijo kot sledi iz skice spodaj desno.
Skica spodaj desno: zaključena oznaka prečrtana, zgradba pripravljena na dokončno rušenje oz. čiščenje.
Oznaka se nariše blizu vstopne točke na zunanjo stran zgradbe, da je čimbolj opazna in po možnosti z florescentnimi barvami . Kvadrat je dimenzije 1m x 1m. Znotraj kvadrata »go« pomeni, da je vstop v ruševino varen.
Evo, sedaj pa streljajte ;) pa če je slučajno kaj prav tudi napište, ker nisem iz tečaja ampak bolj E-learning kot kaj drugega.

Ni slabo za novinca :)...ampak...kaj pravite vi?

Parla con me...

2010-04-14T23:16:00.001+02:00

Nanos 2010 - april

2010-04-12T22:05:00.011+02:00

1. vaja MERP

2010-04-10T21:11:00.020+02:00

Po sedaj res že dolgem času smo se sestali slovenska elita reševalnih psov. Skupina MERP (mobilna enota reševalnih psov). S Cubo sva del te ekipe. Eden od privilegijev, ki jo imamo MERPovci je ta, da ko so organizirane vaje je za nas tako poskrbljeno, da samo delamo in nič ne markiramo. Vloga markerjev sloni ponavadi na ta mladih, katerih društvo organizira vajo. Ana je ena izmed ta mladih celjskih entuzijastk in je taka "piflarka", da je svojo domačo nalogo po končani vaji že opravila in zapisala videno in začuteno na njenem blogu ;) KLIK

Še 1x hvala Ana za lepe besede in kot rečeno v komentarju MERP MA VAS RAD ;). Pa moram reč, da si me ti danes navdihnila, da imam že voljo za treskati po tipkovnici. Torej se bom potrudila, da boste lahko prebrali kaj kvalitetnega (žal tokrat brez slik, ker fotoaparata nisem imela s sabo)

MERPovci smo imeli predviden prihod na Roje ob 6:30 zjutraj. (o tem kako je za primorko težko vstajati ob 4ih zjutraj ne bomo več govorili, ker bi bilo res že dolgočasno) Pot do Celja mine presenetljivo hitro, saj babji kombi ni imel časa za spanje in je bilo potrebno obnoviti dogodke minulih mesecev (lavine, sumatra, KZS zdrahe...).

V Celju nas šefa B&B (Bručan in Bavčar) razdelita v dve grupe in sama se postavita na pozicijo gruppenkomandant. Bručan vzame pod svoje okrilje Živo, Kajo, Polono, Zorana, Borisa in mojo malenkost. Mene in Borisa določi za "team leaderja" low level in dodeli vsakemu še dva člana. Z mano delata Polona in Zoran. Komunikacija poteka preko radijskih zvez ZARE. Imamo OSOCC* in LEMA**

Prvo krizno območje opekarna v Začretu. Z Borisom si razdeliva delovišče na dva območja. Mi pregledujemo samo opekarno. Druga skupina pa desni del (gledano iz ceste proti opekarni) in zruške.
Psi niso imeli prav lahkega dela. Najdemo 4 preživele.
Dodajam podatek: pogrešanih je 16!

Mare začne s preverjanjem INSARAG oznak. Na zidu načečka skico in nas sprašuje o napakah:

Katere napake najdete na skici?

Nekaj še manjka pa se ne spomnem kaj, ampak v grobo je to to, kar je bilo na steni. Ajde da vas vidim. Hoj počakaj malo z odgovorom, da se prvo izprsijo ta mladi (Katja isto velja za te ;) Torej?

EVO JACK IN ANA SE TRUDITA IN POČASI SI RAZJASNJUJEMO INSARAG OZNAKE:

Drugo iskalno območje je Bukovžlak. Staro policijsko delovišče, ki deluje prej botanični vrt (zaradi lepega drevja seveda ;) . Preiskujemo celotno območje z gozdom vred. Kot vodja se moram spomnit, da lahko dosti več sprašujem. Včasih se malo preveč popredalčkam in pozabim bit malo bolj fleksibilna, drugače smo območje v celoti preiskali in že na začetku našli oba markerja.

Kako se označuje na delovišču mesto najdenega ponesrečenca?

Tokrat smo bili pohvaljeni, da smo ekipe na prvo mesto postavili našo varnost. Vodja načeloma s psom ni delal in je samo nadzoroval delo vodnikov. Vodja ima nadzor nad preiskanim in nepreiskanim in za komunikacijo z gruppenkomandant (Bručan) o najdenih osebah in seveda o njihovem stanju. Ostali poročajo samo vodji ismene. Hiba ki se je pojavila s postajami je bila zelo moteča. 4 skupine so delali hkrati in ko eno frekvenco uporablja 14 ljudi hkrati ni ravno najbolj simpatično.

Drugače je bila vaja lušna in bi lahko rekli že nujno potrebna. Saj hitro marsikaj pozabiš. Še 1x hvala vsem.

OSOCC* - On-Site Operation and Coordination Centre
LEMA** - local emergency management authority

Še nekaj oznak:
BOO - Base Of Operation
OCHA - Office for the Coordination for Humanitarian Affairs
UNDAC - The United Nations Disaster Assessment and Coordination

Samo delo Cube je bilo res lepo. Loka pa morate videt na delu, ker je res puščica na telekomando (vsaka čast Zoran!) . Jon je pa pravi zlatko, ko potegne se ne ustavi ;). Super ekipa smo bili. Brez komplikacij in prerekanj.

Pa Ten-či je bila tokrat z nama in se učila from Masters of search and rescue ;). No jah...po pravici je mogla pokazat Chati, da se ni več za hecat z njo ;)

NPV ali FAQ

2010-04-07T11:31:00.005+02:00

NPV ali Najbolj Pogosta Vprašanja
Zaradi velikega števila e-pošte, ki jo prejemam z vprašanji v zvezi s tem kako in kaj naučimo ali odvadimo našega psa, in ker so vprašanja precej podobna, sem se odločila, da bom najbolj pogostim vprašanjem namenila svojo rubriko. Seveda bom vprašanja in odgovore sproti dodajala, tako da bom poskusila biti čim bolj ažurna (ah se trenutno ne spomnem slovenske besede)

Ali mi lahko prosim poveste, s čim vi hranite vaše pse ?Ali imate morda kakšne tabele glede na količino in starost?
Kako naj naučim našega psa, da opravlja svoje potrebe na točno določenem delu vrta?

MALA ŠOLA - II. DEL

2010-04-05T14:44:00.023+02:00

Ob ponedeljkih z Ateno pridno obiskujeva tečaj male šole v kinološkem društvu Obala na Bivju. Naša tršica je super duper Tanja Gril. Uči nas tisoč in eno neumnost...pa tudi kaj pametnega se najde ;)
Punca raste in njeno obnašanje tudi dobiva privdih zrelosti. Njena pozornost, vztrajnost, volja do dela. Šestdeset minut mine kot za šalo in na koncu mi vedno zmanjka priboljškov. Seveda med malo šolo se zgodi en kup in pol prigod. Pa se radi pokaževa kako znava meni skočit na hrbet (ta je najin najbolj vroči trikec ;)...in seveda tudi v naročje skočimo kot za šalo.

Foto: Tanja Gril - tečaj mala šola www.kd-obala.si
Več slik TUKAJ

Eh...to zgodbo vam jo moram povedat. V bistvu je bila želja da navadim Cubo skočit v naročje od nekdaj. Roman je imel to perfektno narjeno. Ampak kaj ko je bil že sam človek velik in močan, njegova kana pa kar nekaj kil lažja od Cube. Tako da pol s kolčnimi problemi je nato splavala ideja po gobe...vseeno mi ni dalo miru in ...prišel je čas Atene

pa še slikice poslušnosti, da ne boste mislili da se samo igramo in zabavamo ;)
eye contact

Poleg

Poleg II. faza

Sedi z oddaljevanjem

In na koncu še lep nasmeh ;)

A KIND OF MAGIC

2010-03-20T12:58:00.010+01:00

Kako sploh prenehati s tem mojim blogovskim mrkom. V teh zadnjih 15 dneh se je nabralo enega materiala za opis, da bi lahko bila pred računalnikom nekaj dni. Mogoče pa začnem s ta najbolj svežim milanskim izzivom.

175/47/50

Reševalci iz Eupilija so prvič organizirali IRO izpite. Cubici in meni je ratalo opraviti še z eno kvalifikacijo in se zapisati z zlatimi številkami na ovirah ;). Ponovno magična Cuba je začarala sodnika, ki nam je dodelil 50 pik od 50 na ovirah. Tudi na poslušnosti sva bili na dobri poti da bi začarali še Martina (sej verjetno sva ga ;) ) in kljub napaki pri vaji sedi v gibanju sva si prislužili 47 pik od 50. Iskanje rutinirano. Na ruševini poznamo staro zgodbo z oblajanjem, tako da ne bom dosti pretegovala mojih prstov po tipkovnici v zvezi s staro temo, vseeno lušnih 175.

Ovire so bile po sodnikovih besedah: EXCELENT. Pa jih je res opravila v smislu: VINI, VIDI, VICI. V potovalno kalvarijo se niti ne bom spuščala. Vem, da sva prišli na ovire kot prvi jutranji telovadki in naredili svoje. Ampak detaširanje....aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa...poezija. Sodnik je bil res navdušen, tako da je še mene navdušil ;). Če nebi bilo njega, ki bi delo Cube toliko prehvalil, bi se meni zdel običen trening. Ampak je fanj občutek.

Res dober, ko za šalo dobiš najlepših 50 pik!

Takoj za tem iskanje. Mala a zabavna ruševina je postregla za jutranji dvig tempa in posledično nekaj več potu :) Ni bilo lahko a vseeno ni zgledalo da bi bilo pretežko. Prej nasprotno. Ampak dobro zaprti markerji so bili uganka za marsikaterega psa.

Poslušnost.

It’s a kind of magic
It’s a kind of magic
A kind of magic
One dream one soul, one prize
One goal, one golden glance of what should be
It’s a kind of magic
One shaft of light that shows the way
No mortal man can win this day
It’s a kind of magic
The bell that rings inside your mind
It’s challenging the doors of time

Ko te ob prvih korakih tvoje poslušnosti pospremijo QUEENi, skoraj padeš na rit. In se ti nasmeh razleze do ušes. Kar na 1x, kar tako z neba, kot da bi vedeli da jih obožujem, DJ rukne na ves glas ta komad! In Cuba je zame točno to A KIND OF MAGIC. IN OB TEH RITMIH ZAPLEŠEVA NAJIN PLES.
Seveda ne smem pozabiti na Ateno, ki je sicer dvesto metrov proč iz avta burno spremljala vsak moj ukaz in ga nadgradila z laježem. Vse je toliko bolj prišlo do izraza, ker iz tribune je odmevala le smrtna tišina.

A naj sploh kaj rečem? Ko te po meilu kontaktirajo italijanski kolegi iz Milana in si želijo treninga s tabo, se ti razpnejo krila da glava boli. Ja ja...menda sem se mogla it v garažo privezat na betonske uteži da nebi poletela ;). V bistvu ni nič posebnega v najini poslušnosti. Cuba ni najhitrejši pes na svetu, ni najbolj precizen, tudi vaje škripljejo...je pa nekaj kar na njej žari med delom, kar drugi še nimajo ...kar šele počasi prihaja v veljavo... in to je ISKRA V OČEH. Tisti FEEL GOOD in veselje do dela. Še 1x - hvala Miloš! In to verjetno do konca najinih dni!

Slike in filmi še sledijo...
uradni rezultati KLIK

Prvi šolski dan

2010-02-01T20:35:00.002+01:00

Evo s Ten-ČI sva začeli. Kaj? Hoditi v malo šolo. Pri njenih šestih mesecih sem se končno odločila, da je čas za socializacijo ;) Pa sploh ni bilo tako slabo kot sem pričakovala. Seveda sta najini najljubši sošolki bili tik ob naju. Sai-či je bila na začetku še moteči faktor, vse dokler Atenca ni ugotovila, da pa tako ne gre naprej in da me bo raje gledala kot zgubljala čas za dretje na Sai. Tako da na koncu sva že spodobno hodili. Pa tri narezane hrenovke so bile čisto premalo in sva si mogle sposoditi od Sai in Andreje napol spečenega piščanca (kakšno veselje za Atenco)

1x vmes mi je zbežala med igro na Sai, 2d se zaletela v svojo lastno ovratnico nakar je ugotovila, da se ji to ne splača in da je boljše bit ob meni.
Torej delali smo na pozornosti, vaji front, sledenje vodnika, vzeli smo sedi (ja no sej vem da to Ten-Či že obvlada, ampak sedaj smo dodali vse moteče faktorje: vonjave, zvoki, premikajoči se predmeti in živa bitja...)
Kaj moramo ponavljati do četrtka: Torej utrjujemo pozornost, premikamo se z gledanjem, pozicija poleg in seveda najbolj važno: IGRAAAAA!!!

KVALIFIKACIJE NG januar 2010

2010-01-31T12:59:00.010+01:00

Za nami so prve kvalifikacije letošnjega leta za svetovno prvenstvo reševalnih psov. Tokrat je bila organizacija zaupana KD Nova Gorica, katerim gredo same pohvale za tekočo izvedbo tekmovanja.

Ruševina je bila za si obliznit prste. Malo sladko slanega okusa za naju dve, ampak o tem kasneje. Devet kvalifikantov se gužvamo za štiri prosta mesta na ruševini. NA IPO (gozdarji) pa sta letos, po kar nekaj odjavah ostala le dva.

Huh - ena zabavna je bila ta, da smo imeli tekmovalci ne samo enega sodnika, ampak smo delali poslušnost in ovire pod budnim očesom petih sodnikov. Ternovec, Skulj, Stanovnik, Zanut in Bručan.

Pogrešali smo ta glavnega - generala Vlada Gerbca. Če bi pa bil še on, bi se SP kot tekmovanje lahko le skrilo.

Ne vem sicer kako je bilo ostalim, ampak mene pritisk sodnikov ni zmotil.
Še posebno na poslušnosti, ko si štartal, je bilo zabavno videti, kako so še trije sodniki sledili tvojemu koraku.

Pa da začnemo na začetku. Zbor 6:30. Nekaj nejevolje notranjcem povzroča sneg. Gorica je 1x na leto snežno pobeljena in tokrat se je zgodilo da ravno na dan naših kvalifikacij.

Izvlečem štartno številko 9 in seveda delam zadnja ob 12:30. Odidemo vsi skupaj na ruševino. Prostor za reciklažo odpadnega materiala je bil odlično pripravljen. Markerji so dobili vsak svojo cev, v katere so bili nato zakopani. Psi niso imeli dostopa do markerjev, pa tudi ven jih niso jemali.

Prvi trije tekmovalci so imeli nekoliko smole in jim ni ratalo najti vseh treh pogrešanih. Ostali pa kar po tekočem traku, tako da sem jaz prišla na vrsto predčasno. Seveda s posebnim pozivom, saj sem se ob izobilju časa šla zabavat z Ateno na zasnežen poligon.

Štart:
Sodnik in vodja delovišča ter pomočniki stojijo na ogromnem kupu materiala in prežijo nad iskalnim območjem. Priplezam do njih. Nasmeje se mi, ko zagledam kako zabaven teren nas čaka danes. Tak, ki Cubi popolnoma ustreza. Stojiš na kupu in gledaš kako pes dela. Poleg tebe pa glavni sodnik in pomožni, ki budno spremljajo tako delo psa kot vodnika in ocenjujejo vsako pomanjkljivost.
ODLIČNO. Prvega dobi takoj v nos in zalaja. No jah...še vedno bo treba trenirat zaprte markerje, ker to ni bilo zadovoljivo. Ta drugi je bil vendarle za odtenek boljše oblajan, a kaj ko se mi še 2x vrne nanjga. Odločim se spremenit smer iskanja in jo odpeljem na drugi konec delovišča, kjer najde ta tretjega, ki je bil še nekoliko boljše oblajan. No ja razumi ti to mojo punco.

JE TREBA DELAT - NE PA OKOL GA S___!!

Tako da 169 pik je bila čisto realna ocena.

Poslušnost:
Pa sej je bila v redu. Pozornost je zmeraj ta prava. V detajle pa se tokrat ne bom spustila, ker nima smisla. Ja menda morava začet trenirat. Vseeno se lahko še vedno pohvalimo z najvišjo oceno 46 pik, kar priča o kakovosti najinega dela.

Ovire:
Šlepanje po stranski plečki na lojtri, počasno vsedanje na materialu in dvojno povelje pri detaširanju so me stali natanko dve točki. Izkupiček 48 pik.

263 pik je to, kar sva si prigarali na tokratni tekmi. Slike sledijo v večernih urah!

Sneg, sneg in še sneg...2010

2010-01-28T18:31:00.005+01:00

Kaj je pozimi lepšega za psa, kot norenje po snegu. Cuba in Atena to nadvse obožujeta. To se je dogajalo, še preden je Sai prišla domov. Šli smo na obisk, pogledali kako se razvijajo mladiči in potem naše zverine odpeljali na medvoške ravni...kako so uživali, pa si lahko ogledate odspodaj!

Pevski zbor

snegolomilca

Tha tracker

Jumping Coco Cuba

Beautifull Coco

Ten-ČI

Če pa je psov še več...toliko bolje!

En velik hvala Andreji, ki to vse skrbno dokumentira!!

SOYALA KOODYGOODY

2010-01-18T17:10:00.003+01:00

DOBRODOŠLA MALA LEPOTIČKA!

Pa smo jo dočakali! Ja koga menda - malo okrepitev! In Andreja ima spet polne roke dela z MLADIČKO! Sej ve, da ji vsi stojimo ob strani - še posebno JAZ! Hihihi - Kadarkoli rabiš Andreja - SEJ VEŠ ;)

No Soyala je avstralska ovčarka in njena pot je že zarisana - saj Andreja zaradi nas , nima dosti izbire - med reševalci jo že vsi pogrešamo. Rabimo nekoga, da spravi v red nas kaotične ljudi ;) in mi se že vsi veselimo podmladka in čohanja in kako že koodygoodyranja mladičke Sai!
Tukaj si lahko ogledate sestrico in bratce od Sai od prvega tedna dalje ;) KLIK

SREČNO OBEMA!

ZAČETKI

2010-01-16T20:51:00.007+01:00

Vsaka zgodba ima svoj začetek. Najina s Cubo se je začela pred petimi leti. Ampak prvi korak, ki sva ga naredili v reševanju je bil postavljen 6. januarja 2005.

Kot da bi bila to še zmeraj sedanjost. Kot da nebi prehodili vseh teh kilometrov poti. Kot da je včeraj zvonil telefon in na drugi strani me je prijazen moški glas, katerega lastnik je bil sam Roman Starman, povabil na najin prvi trening.
"dobimo se pred pizzerio Lenassi ob 16:00!"
Ok seveda razumem.
"In pol se skupaj odpeljemo do gozda nad Bonini"
Vznemirjenje je bilo vrhunsko. Jaz in moja mala črna kepa, greva risat na belo platno. Pravzaprav greva belo platno oblivat z barvami.

"TVOJE ROKE MORAJO BIT ZLATA VREDNE ZA TVOJEGA PSA"

Še danes se držim tega načela, ki mi ga je Roman zabičal. Z navdušenjem in ljubeznijo do psa me je čisto navdušil. Spoznam prijaznega fanta Roka z rotvajlerjem Steanom in Cuba se zaljubi na prvi pogled. (Ne se nisem jaz zaljubila - prav Cuba je spoznala svojo prvo ljubezen!)

Na sliki smo iz leve: Grozdan Grižančič, Urška Novel, Rok Šajn, Roman Starman ter Stean in Cuba

Doživim hladen tuš, ko spoznam blond gospo z imenom Albina: "Roman!! Lady ima slabe kolke - hočem najboljše leglo labradorcev v Sloveniji!!"
Uff...pogledam Cubo in skoraj zbežim, ko vidim pogled, ki je gospa namenila moji črni kosmati vreči bolh. Nato sledi prvi Cubin trening. In veste kdo se je igral z njo? Z MOJO črno zverino?

Cuba in Roman ob prvem stiku

A bo zalajala?

In nato igra z vodnikom.

Vodnika je potrebno tudi naučiti igre

RESPECT! Cuba in legendarna socker ball

In seveda še igra z Grozdanom.

Tako! To je bil najin prvi trening. Ključne osebe na tem treningu še danes delujejo v reševanju. Grozdan, Roman, Albina in konec koncev tudi jaz lahko rečem da smo napisali kar en del zgodovine ne samo primorskega ampak tudi slovenskega reševanja s psmi. Nekako hočeš nočeš smo s temi osebami konstantno v neki navezi. Ljubimo se, kregamo, sovražimo...nema da nema čustev in še zmeraj smo tu. Razmišljamo o naših psi. Skozi celo fazo šolanja Cube so te osebe v njenem šolanju nekaj pomenile. In upam da to kar sem prejela jaz, bodo prejeli še naši zanamci.

Misel št. 14

2010-01-15T14:14:00.000+01:00

Vsakemu človeku je usojeno, da bo našel zaklad. A le tisti,
ki posluša svoje srce, bo zaklad tudi v resnici našel.
(Paolo Coelho)

SLAVNIK 2010/02

2010-01-12T20:21:00.008+01:00

Slavnik kar tako. Človek si rabi včasih (no jaz kar pogosto) prevetrit misli. Večinoma se poti navzgor sploh ne spomnim, ker sem duševno čisto drugje. Šele ko pridem ven iz gozda se zbudim in primem fotoaparat v roke. Tokrat nama je s Cubo delal družbo podgorski prijatelj...in sem ga malo izkoristila kot novega manekena.

SLAVNIK 2010/01

2010-01-04T18:41:00.007+01:00

Kako preživeti edini sončni dan v tednu je izbira vsakega posameznika. Jaz izbire ne dajem. GREMO NA SLAVNIK! Krdelo se strinja, fotoaparat tudi in kartica se je pridno filala. Nekaj utrinkov pa delim z vami...izvolte!

Atena postaja s snegom iz dneva v dan večja prijateljica

V ozadju jadransko morje (Tržaški zaliv) in Alpe

Ko vse odpove je ona še vedno pripravljena na vse - KATRCA - legenda!

Iz vrha Slavnika se je tokrat odpiral čudovit pogled na Europo in Hrvaško! :)

Veličastni DOLOMITI in Jadransko morje

TIHOŽITJE

Iz snega naravnost v morje

AYA IN ATENA DIVJAJAGA

2010-01-02T14:16:00.004+01:00

12. decembra so nas obiskali "sorodniki" iz Celja. Aya sestrica od Atene je pripeljala s sabo Andreja in Dino. He, he, he...no ja Andrej je pripeljal njiju dve ;). Aya je Ateno naučila kar nekaj malinovskih lekcij. Razlika med njima je očitna že na prvi pogled. Imata pa obe enak obrazek in iskrive učke. Obe sta navihani in nagajivi in znata pokazati zobe...

Ostale slikce malih vampirk pa tukaj (KLIK)

IN SREČNO NOVO LETO 2010

2009-12-30T15:03:00.005+01:00

VESELE PRAZNIKE

2009-12-23T23:11:00.007+01:00

TRENUTEK, KI NE MINE

2009-12-19T08:44:00.012+01:00

Si kot trenutek, ki ne mine nikdar!

Foto: Jože Sviglin

Jože hvala za prelepe fotke z mojo vampirko. In hvala za misli, katere me vedno ganejo. Vidim da niso vsi ljudje tako brezsrčni in vidijo ter spoštujejo delo in ljubezen ostalih.

Tukaj smo na vaji v Podljubelju, katero bom malo več opisala na blogu KD Obala malo več ksno.Sedaj se grem naužit snega, ki je zapadel tudi pri nas!

Foto: Jože Sviglin

Če bi lahko, bi vsakemu fotografu, ki ovekoveči katerikoli trenutek v življenju človeka, dala nobelovo nagrado. No, sej je samo nagrada, ampak to je samo ena komparacija mojih čustev, da vam "kradljivcem časa" izrečem mojo globoko hvaležnost. Brez vas bi marsikateri trenutek šel v pozabo...čim več fotkanja želim vsem! Pa še ena današnja...
Očitno sva fotografom zadnje čase padli v oči ;)

Foto: Anja Trbižan

Pa Oboževalci Cube ne bit jezni, ker mam Atenco toliko po rokah. Ampak imeti 12 kg težkega psa v naročju ali pa 32 kg težko črno mambo...Atence se moram naužit, dokler jih ima tako malo, ker pol ko bo taprava mamba, bo tudi njo težko držat. Sedaj malo zver učim skakat v naročje, pa me je kar strah, ko vidim Cubo, da bi tudi ona rada ponovila vajo od Atene :(

lp Urška

MOJA NAJLEPŠA PUNCA NA SVETU

2009-12-14T09:46:00.006+01:00

" Ti kar slikaj, zdaj je še zastonj"
Foto: Andreja Rener

Tako pač je. Vsak ima svojo muzo in moja je "MOJA NAJLEPŠA PUNCA NA SVETU". Pa njena vrlina ni samo v lepoti, ampak v vsem kar počne. Ali sedi v zaruznjeni karioli, ali ko v taci nosi centimeter dolg trn, tudi ko je vsa boga in priteče k meni v naročje. V vsem čutim da si pripadava. Jaz njena in ona moja. Moja NAJLEPŠA PUNCA!

Najlepša hvala Andreji za ovekovečen trenutek!!

TABU-ji

2009-12-09T23:26:00.006+01:00

Kako lahko končo zrušimo te tabuje, ki nas davijo. Kako je osvobajajoče, kako je neverjeten občutek, ko rečes svetu JEBI SE...jaz bom samo še uživala ;)...pa si mislite kar hočete, jaz trenutno LETIM! In je DIVJEEE...

Ta pa je za vse...ne ni res...ZATE JE ;)

Žejna zmage - Zagreb december 2009

2009-12-06T23:34:00.014+01:00

Sovražim, ko sem v stanju apatičnosti. In bolj kot to,da sem sploh žejna zmag, sem žejna adrenalina, ki so mi ga prinašale tekme. Na zadnje sem to doživela na lanskem svetovnem prvenstvu 2008. Res tisti ta pravi zdravi adrenalin, ki je požel kri po žilah, razbijanje srca v ta pravi meri in tista visoka stopnja koncentracije, ki me je ponesla v drug svet...

...seveda je to prineslo tudi določeno fiziološko posledico, prepogosto obiskovanje WCja recimo. Vendar sedaj pogrešam ta občutek, že nekaj časa. Grem na tekmo, kot da bi šla na trening. Pa ne da jo ne jemljem resno, enostavno me ne zvije. Kar ni zdravo...v mojih očeh nikoli ni bilo, ker je tudi koncentracija s tem vedno padla. Pa da ne boste razumeli narobe, ne enačit tega stanja z živčnostjo, ker biti živčen pomeni pričakovanje nekaj najslabšega. Biti pod določenim stresom, ker pričakuješ nekaj dobrega, je pa čisto drugi občutek - bolj adrenalinski in lažje obvladljiv. Oz bolj...BOLJŠI!

Sedaj pa ...sem lahko bi rekli nesrečna, ker ni adrenalina. Prišel je Zagreb. Cuba je odfurala iskanje tako, kot najbolje zna za ruševino (morem reč da je bilo polno malih zmag v iskanju, saj se ni odmaknila od nobenega zaprtega markerja. Res da me je gledala, ampak je stala tam in lajala.) Za tiste, ki ne razumete sem s Cubo imela na zaprtega markerja vedno blazne težave, saj je ob najdi markerja, dokaj hitro ugotovila, da sem jaz tista ki ji bo razkrila pot do njega in tako so se začela njena razhajanja z markerjem - seveda dokler nama ni Kovač pokazal pravo pot. He, he...njega pa morem omenit, da lahko špiknem vse tiste, ki ga tako ali drugače ne marajo ;). Zame je in vedno bo ikona! Kako že? Sensei ;). In Cuba si je prislužila 191 pik.

Poslušnost. Ha...glede na mojo bolezen in abstinenčne krize po delu Cube, ki je trajala dobre tri tedne si je danes privoščila par divjih trikov. Od aporta predanega direkt v flipu, plazenja, ki ga ne bova nikoli naredili tako kot se zagre, ker ga bodo itak vrgli ven iz pravilnika ;), in nekaj nas je stala vaja stoj, ker je naredila kakšen korak preveč.
47 PIK
No pa da dodam še svoje psihološko stanje ob izvajanju poslušnosti. Kar mi je bilo tako novega danes je bilo moje stanje. Sproščeno pa vseeno tako automatsko, da sem lahko uživala v najinih trenutkih sreče. Lahko sem opazovala kako se Cuba zabava in se ob tem zabavala tudi sama. In to vse hvala automatizaciji gibov. Uživali vsa v nečem, kar sva včasih drilali vsak dan. Sedaj pa sva najino paradno disciplino malo zanemarili. Časovno sva tudi precej prikrajšani. Ampak danes sem doživela tisto, ko pes začne uživat, ker dela s tabo. Ker si si vzel čas za njega. Ker si mu dal priložnost, da delata vidva skupaj. In uživa ob tem trenutku...hvala Atena - očitno si naju s Cubo še bolj zbližala.

Ovire. Khmmm, kaj naj rečem, ko ti sodnik da 50 pik. Eh sej to veste, da bi vedno našli lahko kakšno napako in dali manj. Pa vendar je fanj, ko ti sodnik dosodi maksimalno število točk. Ampak....detaširanje je res naredila fenomenalno. Eno lepših v njeni karieri. Eno tistih naravnost od mize do mize brez oklevanja, brez napak. Cuba vrhunska! Čestitam ti iz srca.

Evo pa sem končala tudi to nedeljsko čtivo. Polno hvale za slepce in polno občutij za tiste, ki razumejo. Ki razumejo depresijo in razumejo ko se človek trudi pogledat ven iz nje. In ko sonce tako zasije skozi te meglene dneve, je občutek na obrazu vrhunski. Lahko noč Slovenija, točno taka kot si.

Somrak

2009-12-02T09:24:00.004+01:00

Celo moje življenje se vrti okoli čustva - ljubezni. Najraje bi skozi živela z gorečim srcem in prehitrim dihanjem. A žal se prevečkrat zalotim, da pozabim ljubiti.

Pozabim, da nosim živo srce v prsih, da mi teče kri po žilah. In ravno na to najlepše čustvo, me spominja saga Twilight. Ja jo obožujem. Bi jo brala noč in dan, bi gledala filem neprekinjeno vsak dan. In sedaj še peta nedokončana knjiga...moooo...če sem goreča fanica te knjige? Ne sem goreča fanica te pravljjice, ki me prebuja ;). Seveda ne moremo vsi doživet na enak način pravljice. Enim so dolgočasne, drugi jih sovražijo. A najslabše so tiste, ki se te ne dotaknejo. Twilight pa ne, da se me je samo dotaknila...stresla je moj svet!

Misel št. 13

2009-12-01T09:51:00.003+01:00

if you don't love yourself completely and unconditionally you won't be able to attract someone who will love you completely and unconditionally

ATENA MINERVA - 4 mesece

2009-11-30T12:03:00.009+01:00

V zakulisju izpitov

2009-11-18T19:10:00.013+01:00

Drago in Ark ter Martina in Tara

Minil je še en reševalsko obarvan novembrski vikend. Tokrat v znamenju izpitov. Drago, Martina, Maša in jaz smo odšli v Šmarno goro preveriti naše reševalske sposobnosti. Še 1x čestitke Dragotu in Arku za opravljen predizpit. Ostali pa bomo imeli več znanja in sreče prihodnjič. Sicer tokrat nebi rada razpravljala o delu vodnikov in psov - tokrat bom izpostavila tiste, ki se potimo v ozadju-inštruktorje.

Že tečaj in izpiti b-bhja so me popolnoma izčrpali. Vendar se tam ukvarjaš z ljudmi 3 mesece in nato zaključiš. Med tem, ko na reševalskih izpitih vidiš, da ne gradiš samo psa, ampak konec koncev poskušaš vzgojiti ljudi v prave reševalce in ne v bleferje, ki bi se radi le okitili z reševalskim nazivom.

Torej "mi ubogi inštruktorji" - če se sploh lahko tako poimenujem. Zanimivi so naši obrazi in odzivi izza ograje zelenega tepiha. Stiskamo pesti, škrtamo z zobmi, grizemo nohte, izrekamo kletvice...svašta. Razočaranje vodnika nas boli, toliko bolj kot njega samega. Ko pa mu uspe ;) Pol pa so dvignjene pesti, prsa se napolnejo s svežo energijo, padajo veseli vzkliki.

Vseeno tudi uspehi so trdo prigarani. Ne moreš verjet, kaj gre lahko na poligonu vse narobe - seveda smo tudi inštruktorji še kako zmotljivi. Iz kože in krvi smo, kot vsi ljudje. Tudi sami pozabimo povedat našim tečajnikom, kako se točno izvede kakšna vaja. Pa vendar ne moreš verjet, kaj se lahko ob izvajanju izpita, lahko plete vse v vodnikovi glavi in kakšne so lahko nato posledice pri sami izvedbi.

"Ma Urška, jaz še zase nisem vedel, kaj šele za svojega psa. Pa še s sodnikom sem se mogel ukvarjat."

To so take lepe cvetke, na katerih se na koncu nasmejiš.

Res smo obupni. Vemo zadrževat dih, se spraševat "kaj dela?", se jezit "tega ga nisem tako naučila", "primi že 1x unega psa", padeš v počep, se obrneš stran, ker ne moreš več gledat in hudo ti je, ko jim ne moreš pomagat (ok to je pri tistih ta težkih trenutkih), seveda po dežju zasije sonce in ko vidiš, da uspe točno tisto, kar si jih učil, tisto kar si jim najbolj težil, si resnično ponosen.Pa ko ti še kakšen ptiček zraven izreče kakšno pohvalo za vodenje, bi mu prinesel kar liter borovničk ;)

E ne...niso lahke ta inštruktorske. Verjeti moraš vase, da lahko drugi verjamejo vate. Koliko ur prepotenih na poligonu, v burji in dežju. Koliko solz in koliko smeha. Vse za to, da lahko skupaj spijemo tisti božanski pir, ki tako spere ta slabe trenutke in podžge vojne ode.

"tudi če padem, se ga namečemo"

...ha - pa da ne bo izpadlo, da se gre to samo za alkohol. Ne sploh ne. Že od nekdaj (še pred grki) so se zmage slavile s salvo na žlahtno kapljico. To je nekakšen sprostitveni ritual, zbliževanje vojakov, ki so se borili z ramo ob rami. Ki so dali svoje srce za borbo. Ki tudi če so izgubili eno bitko, niso predali vojne, in že kujemo načrt za osvojitev novih vrhov. Tako bomo tudi mi inštruktorji vedno bili tam, pripravljeni poštenim igralcem ponuditi znanje, srce in duha, za nadaljne bitke.

Slavnik in Cuba

2009-11-13T17:05:00.008+01:00

Verjetno me ne boste nikoli mogli razumet, kaj silim toliko gor na Slavnik. Zakaj toliko krat? Enostavno je moj prostor kontemplacije, čistega miru in užitka. Nekje kjer spiham glavo, misli, srce in duha.

Kako najbolj uživam it gor? Je sama s Cubo. Zakaj? Ker ne rabim se ukvarjat z nikomer in se ne pogovarjat z nikomer. Enostavno držim svoj tempo. Lahko se zjočem ali pa nasmejem, naužijem svobode in narave. Kakšno je trenutno moje svetišče? Prelepo-kot zmeraj.

Mr. Humar...želim da se ti bo srečno izšlo.

Slikca - Atena

2009-11-13T16:23:00.005+01:00

Bela snežinka

2009-11-03T23:26:00.008+01:00

Belaaaa, snežinka ki paaadaaa.....Evo pa smo spet tam. Jaz na obali in vi, ki snega v mestu tako ali drugače ne marate. Vi, ki ste v notranjosti, ste lahko uživali v vsej čarobnosti, ki jo prinese prvi sneg. Kako vam zavidam. Nam na obalo, pa je ta prinesel burjo in vedno znova, dih jemajoč pogled. Pa da vas vidim, koliko ste pridni. Kateri vrh vidimo na sliki?

To zgodbo vedno znova rada povem, saj kot študentka sem neizmerno uživala v Ljubljani. Še posebno, ko se je pojavil prvi sneg. Vsi tečni in jezni, le jaz na oknu s tistim presrečnim pogledom in neverjetnim navdušenjem nad posebnim agregatnim stanjem, ki ga prenese molekula vode, ko se temperatura zniža pod 4° celzija. In če nebi jutri imela drugih opravkov, bi se še na moj Slavnik odpravila.

Pa še naprej lep večer vsem!

Preizkušnja za uvrstitev v regijo 2010

2009-11-02T12:16:00.009+01:00

Zagorje, 31.10.2009. Preizkušnja je zahtevala od vodnika in psa dve iskanji in premagovanje "posebnih" ovir. Po dolgem času je nama s Cubo, skoraj uspelo sestaviti dva popolna iskanja. Ovire so glede na koliko jih delamo bile super. Vseeno napake, ki se pojavljajo dajejo zagon za novo delo.

Odhod iz Kopra

Z Rahelo in Ajo se ob reševalsko normalni jutranji uri odpravimo v Zagorje. Tokrat nas je pet. Mala Malina nima kaj delat doma in naj se kar nauči potovanja po svetu - čim prej. Cuba je vsa srečna, ker gre po abstinenčni krizi, končno na preizkušnjo. Prispemo v Zagorje dovolj zgodaj, da preizkusimo ovire. Banda primorska (Grozdan, Živa, Rahela in jaz s kosmatinci) jih opravimo kar solidno. Sicer jutranji mraz pušča sledi na kovinski lojtri in spremljanje psa po njej brez rokavic, postane kar malo boleče!

Iskanje

Torej, prvo iskanje imava v Štulmu. Prvega izgubljenca najdeva v nadstropju. Tam dol (saj veste) na koncu hodnika v omari. Glede na to, da je več omar mi markerja mikrolocira brezhibno! 1:0 za naju! Z drugim se malo matra. V okolici hiše so še dodatni trije objekti, do katerih nimaš dostopa in niti pogleda. Hiška, ki je delovala kokošnjak ali mogoče peč, je skrivala na višini ljubljanskega Nejca. 2:0. Pol pa se začne iskanje tretjega markerja. Cubo vleče po okolici. Pleza po strehi garaže, se skoraj vdre, vendar jo prej spravim dol. Gremo še 1x skozi hišo...in nič. Vleče jo v spodnji objekt. Preskoči okno in sledi Ljubotov komentar: "tretji pes, ki je to naredil"...vojna s časom je neizprosna. Že tretjič, ki se vrti v tistem okolišu in začne lajat. Vendar je spet tisti, neprepričljivi lajež. Lahko je - lahko ni. Pa se umaknem stran, da me ne vidi in začne lajat malo bolj za res. Prijavim in Ljubo pove, da tam ga ni. Bentiš - pa nič. Bil pa je tam prejšnjo rundo...grrrr. Ok povlečem Cubo stran in sama zalaufa gor po stopnicah in po petih sekundah začne lajat. " dobro, ma kaj nisi mogla prej to narest" si mislim. In seveda je bil marker za vrati na WCju...in med laježem Ljubotov gsm , označuje konec iskanja. Našli sva vse in še enega več...na žalost nam ta duhec od markerja pridela -30 pik odbitka. Ostalo pa saj se ve....prišla je Obala Koper ;).

Ovire

Suvereno razmišljam, kako bom ovire oddelala po Svei. Naši trije pari oddelajo ovire in mi Katja reče: "Urška kar pripravi se."
Jaz pa; "ne ne, bom delala po iskanju."
In Katja: "Ja ma mene pol več ne bo! Ovire se dela med obemi iskanji, sej ti lepo piše."

Khmmm ja pa kako sem jaz nepismena duša. Huh zlaufam po Cubo in šlampasto oddelam ovire. Ne vem se odločit ali bi jih naredila po IRO metodi ali po agilitaško in seveda zmeda med mano in psom postane prav smešna. V tretje je razumela, da hočem, da preskoči daljinca z vodo in ne ograj okoli, premagovanje mreže je še neoddelana vaja. Ostalo pa vedno boljše...razen plazenja :( . Sej bo...tudi tega letos narediva.

Svea.

Trije skriti med kupi ostruškiov. Oziroma samo en je zakopan v to zabavno gmoto materiala. Zakaj zabavno? Ker vidim Cubo, kako se zabava tekat po njej. Kot da bi bila na snegu.
Prvega je dobila takoj v gobec. Tam zgoraj na višini, takoj na levi. Matra se samo z nakazovanje, ker baba blesava bi rada splezala do njega. Sicer ji je skoraj uspelo, pa ga je vseeno nakazala z nižjega štuka regala.
Drugega sva dobili, ki je kar tako prosto po prešernu ležal čisto na drugi strani materiala, tam na levi.
Ta tretji, zakopan pa...sva imeli že malo moje prebrisane sreče.
Torej rezultat je sledeč 6:0-1. Žal nama je lajanje na vonj markerja iz predhodnega iskanja pustilo sled -30 pik.

Občutek je vseeno božanski. Po tolikih negativnih rezultatih najti "enega več" ni tako zlobna kazen. Videti psa, motivirano delat do konca je tudi zabavno. Kar adrenalin ti steče po žilah, ko začne lajat. Bravo mamba...ponosna sem na te!

5

2009-10-30T13:36:00.010+01:00

Ni kaj dosti za povedat. Le to da je danes pet let, od kar je Črna Mamba vstopila v moje življenje in ga popolnoma obrnila na glavo. Prevzela je vse moje misli in mi dodala nekaj več.

Cuba...tvoja zvestoba je bila zmeraj zavidanja vredna. Tvoja lojalnost do mene in okolice je neverjetna. Tako preprosta in tako očarljica. Bojevita z neverjetnim srcem. Si najboljša učenka in sedaj še boljša učiteljica. S tvojo taco ob moji nogi sva nepremagljivi. Naj bo tako za vedno!

SLAVNIK 2009/2

2009-10-25T20:17:00.020+01:00

Zakorakali smo v prelepo jesen in končno smo danes, po nevem kolikem času ponovno stopili na najlepši primorski vrh - Slavnik. Res je, da s svojo višino ni ne vem kakšen silak, ampak razgled na planet okoli njega je zmeraj prekrasen. Še posebno ob tako lepem vremenu.

Drevo odeto v jesenskih barvah sredi vasi Podgorje

Slavnik ima tisoč in eno pot. In vse vodijo na vrh. Najraje pa imam štart iz vasi Podgorje. Takoj ko pridemo ven iz gozda se nam odpre prelep pogled na koprski zaliv (ki na spodnji sliki sicer ni preveč dobro viden)

Ja ni kaj, saj to že veste da je Cuba prava pozerka ;)

Razgled iz vrha Slavnika (kamen) proti Reki

Še en pogled proti slovenskemu morju in sončnemu zahodu.

In za konec igra s palico

Pa nasvidenje na naslednjič, ko bo mogoče že sneg!

ŠE O ATENI

2009-10-24T17:37:00.010+02:00

Preden objavim odisejado kamasutra - ups pardon - sumatra, vam za pokušino serviram enih par fotk rastoče vampirke Atene Minerve.

STANJE PRIPRAVLJENOSTI - INDONEZIJA

2009-10-01T11:19:00.002+02:00

Džakarta - V potresu, ki je v sredo prizadel indonezijski otok Sumatra, je po zadnjih podatkih umrlo 464 ljudi, vendar se oblasti bojijo, da bo žrtev več tisoč. Številni ljudje so namreč še vedno ujeti pod ruševinami.

IRO (International rescuedog organization) organizacija je danes aktivirala svoje člane med katerimi sva tudi Cuba in jaz.
Poročam več kasneje kaj se bo zgodilo.

Lp Urška

ATENA MINERVA DIVJA JAGA

2009-09-27T14:20:00.040+02:00

polno ime: ATENA MINERVA DIVJA JAGA
rojstni dan: 28. julij 2009
pasma: BELGIJSKI OVČAR - MALINOIS

rodovnik in podrobnosti od Atene na working.dog

28. march 2010

klub: KD OBALA od septembra 2009
IZPITI:

Pa dejte malo počakat no ;)

PRIHOD DOMOV

članek: prihod domov

ATENA MINERVA DIVJAJAGA AT HOME

2009-09-12T20:46:00.000+02:00

PRIHOD

Na presenečenje vseh, mala s črno masko ni labradorka, ampak nič drugega kot belgijski ovčar - malinois.
Kako? Zakaj? In Cuba? ...

A ne težte - sedaj smo tri in pika. In naj povem, da se imamo izvrstno. Cuba je pač prva violina, mala pa je izvrstna flautistka...skupaj bomo uigran orkester.

ATENCA, TENČI, ANTENCA...

Pogled "male mambe"

zver, zverina, ašašina...ni padla kar tako z neba. Saj vsi vemo kako je, no vsaj nekateri. Radi bi poizkusili več različnih pasem (kaj sem že vse hotela? borderja, avstralca, itd. itd.)
Kaj pa labradorec?
Dragi moji - take ljubezni se nikoli ne pozabi in verjamem, da bo zmeraj pri hiši.

No dej...in povej nam že 1x zakaj malinois?

Prvo, ker je ena najbolj zdravih pasem. Drugo ker jih obožujem, ko jih vidim v delu. Tretje njihova moč. So dovolj lahki, agilni in radi delajo s človekom. So neustrašni in psihično stabilni (no ne ravno vsi ;)...skratka niso driske.
Atenca pa je še izredno simpatična punca. Se pa strinjam, da potrebujejo brezkompromisnega vodnika.

bermudski trikotnik ;)

Od kod njeno ime? - ATENA MINERVA

Sedaj, ko smo razvozlali zakaj malinois naj povem ozadje Ateninega imena. Jp...ime sem izbrala sama. In tokrat mi ni zbežala moja najljubša grška boginja - Atena.

Atena je najljubša Zevsova hčerka. Zgodba o njenem rojstvu je zelo zanimiva, saj pravi, da se je Atena rodila iz Zevsove glave. Zevs je požrl boginjo Metido, ki je z njim pričakovala otroka. Bal se je namreč, da bo novorojeni otrok zasedel njegovo mesto. Kmalu pa ga je začela močno boleti glava. Poklical je božanskega kovača Hefajsta, ki mu je s sekiro preklal glavo, iz odprtine pa je z bojnim krikom skočila oborožena Atena s čelado na glavi. Ni torej čudno, da je postala tudi zaščitnica vojskovanja, a ne nepremišljenega in brezglavega, ampak prekaljenega in zvitega. Atena je namreč po materi podedovala modrost in tako postala boginja modrosti in umetnosti.

Pri Rimljanih je imela Atenino vlogo Minerva. Več o grški mitologiji pa na naslednji povezavi. Vir: med antičnimi bogovi

In še en mali insert - njen oče se kliče Apollo ;)

Jaz in "Antenca"

Od kod pa je mala zverina?

Spet je Korošica!!

Ne boste verjeli, ampak je bil kraj vzreditelja tisti, ki mi je povedal, da me tam čaka "taprava" punca. Atena prihaja izpod Uršlje gore, tam na Koroškem, točno od tam, kjer je tudi Cuba doma. Pravzaprav sosedi sta. Če je Cuba iz Prevalj je Atena en pljunec naprej - Mežica. Prihaja iz psarne DIVJA JAGA, od vzreditelja Gojkota Lenka. Kakšno punco mi je dal, pa bomo še vidli.

Kaj počnemo sedaj?

Marsikaj. Na hranco je nora, igrače trgamo in po vsem tem, veliko spimo. Njen pogled v delu razkriva veliko inteligenco. V dveh tednih je že marsikaj pokazala in se naučila. Z laježem že izvrstno izsiljuje in prostor dela "na kliker sistem".

Kaj pa sedi?...

mislim - a ste vi resni ;)

In kaj boš delala z njo? Valda boš reševanje!

V bistvuuu...se ne obremenjujem s tem. Mogoče pa bo le pes čuvaj. V svetu bo že našla svoje mesto, radi bi pa delali še marikaj in dopolnili naše znanje v kinologiji. Brez skrbi, pa da bo ŠPORTNICA ;)

A klasiko?

Tudi, zakaj ne. Sled bi rada preštudirala, kakšnega dobrega markerja v obrambi sprobala...

zakaj pa?...

Čudna so človeška pota ;). Sicer pa kot pravim, nikoli ne veš, kaj bo jutri!

In Cuba? A je kaj ljubosumna?

JA JE! Ampak to sem hotela dosešt. Nekako sva se olenili obe. Raje bi kje ležali na plaži kot pa trenirali. Jah služba me že toliko obremenjuje, da je težko držat osredotočene misli.

No da opišem njeno ljubosumje. Prvi teden je bila popolna ignoracija. Ta mala se je na trepalnice metala, Cuba pa nič. Ker se je aktivno zaradi pojava male zveri povečala, se je tudi Cuba počutila boljše in malo mambo začela počasi sprejemat. Kako to zgleda? Tako da se sedaj že lepo igrata. Seveda pazim, da je Cuba povsod prva in da ima več pozornosti kot prej, bom pa priznala da pa ni najbolj enostavno!

Bomo pa poročali, kako nam gre ...

lp Urška, Cuba in Atena

Še nekaj slikic: KLIK

p.s.: danes je bil to FAQ blog - ali odgovori na najbolj pogosta vprašanja!  

Tabor Varpolje 2009

2009-08-12T22:24:00.014+02:00

Na povodcu gre še polen na poleg! (Miran Tišler alias Vozek)
KAko nebi človek imel rad tega človeka ;)
Tokrat je bil prvič v ulogi mojega inštruktorja. Imeli smo se fino, dosti smo debatirali, občasno se jaz nisem strinjala (kot da je to kaj novega ;) ) ampak vsak je nekaj odnesel s sabo domov.

Izkušnje, izkušnje in še 1x izkušnje odlikujejo osebo kot je Vozek. Res so legendarne njegove izjave in se jim moraš vsakič nasmejat: "mama od Are je zavestna partizanka. V gozdu ni nikol nobenga izdala!"

Ko gre kombi civilne zaščite 120 km/h iz iskalne akcije

se tržičani skor za lase držijo da jih nebi odpihnilo

Pa še ena lušna slikca moje skupine

ODDIH NA HLADNEM

2009-08-09T10:03:00.019+02:00

Sobota preživeta v Logarski dolini

Soboto sva imeli kar pestro. Poleg tega da sva obiskali najinega Doktor Krušiča naju je Matej peljal še v Logarsko dolino na vikendaški oddih. Priznam, da nisem pričakovala takega navala turistov, kljub temu, da je ta vikend, najbolj dopustniški vikend v letu.

Opis Logarske doline:

Logarska dolina v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp je ena najlepših alpskih dolin v Evropi.
Med več kot 2000 m visokimi vršaci (Krofička, Ojstrica, Brana, Turska gora, Rinke..) se skrivajo sončni travniki in pašniki, oglarska in gozdarska bajta, lesena riža za spravilo lesa ter slikovite naravne zanimivosti ob izvirih in pritokih reke Savinje, za zeleno kuliso bukovega gozda pa se razlega veličastno šumenje slapa Rinka. Vir: Slovenija info

Slap Rinka

Reka Savinja izvira v več izvirih pod Okrešljem. Nato teče preko manjših skalnih stopenj v obliki slapičev in brzic do tektonsko-ledeniške stopnje, kjer pada v veličastnem 90 m visokem loku v amfiteatralno kotanjo pod orlovim gnezdom. Kmalu nato se izgubi v prodnem nanosu pod Okrešljem. Slap se imenuje Rinka in je eden najvišjih prosto padajočih slapov v Sloveniji. Zaradi svoje mogočnosti in višine, je Rinka od leta 1987 naravni spomenik.
vir:http://www.logarska-dolina.si/slo/index_s.html

KAVRAN

2009-07-21T12:13:00.026+02:00

Vikend na morju

Nedeljo smo preživeli na punti di Istria. Tam kjer že gledaš proti Cresu. Imeli smo se super. Gužve ni bilo , veterček je pihal ravno prav in sonce tudi nas ni nič kako hudo opeklo. Naredila sem nekaj všečnih slik, ki vam jih moram takoj pokazat...

Coco Cuba

Iz COCO CUBA

Bo šel ali ne bo šel v vodo...sam naj proba it brez mene!!

Iz MORJE - Kavran

Ostale lahko pogledate v fotoalbumu. Uživali smo vse do sončnega zahoda. Matej je občudoval morsko dno, midve sva se pa šli reševalskih vaj. Od metanja boe in prinašanja nazaj, vse do vlečenja "ponesrečenke" iz vode. Morem reč da gre to Cubi kar dobro od tac.

POSLUŠNOST - OBEDIENCE

2009-07-12T22:26:00.013+02:00

Svetovno prvenstvo reševalnih psov 2009 - Romunija

Huh...kako že? Kraljevska disciplina! Dobro pripravljen pes še ni pogoj za dober nastop. Res je da predstavlja 90% uspeha...ostalo pa...ja ja ...ostalo obvisi vse na sposobnosti vodnika. Dobra psihična priprava pomeni ogromno. Kako ne zgubljati energije za brezvezne misli. Kako energijo shraniti, za pravilno izvedbo vaj. Ni enostavno. Moram pa povedat, da ko 1x osvojiš metodo fokusiranja, ni to pomembno samo za psa, ampak je še bolj za vodnika.

Bilo me je strah. Ja res, priznam. Celo sem se spraševala koliko ima smisla po treh tednih dela it na svetovno prvenstvo. Verjetno boste rekli, da kaj sem pa pol šla, če sem dvomila vase. Mogoče zato, ker v sposobnosti svojega psa težko dvomim. Mogoče zato, ker če drugi verjamejo vame, zakaj nebi tudi jaz. Mogoče zato, ker mi je všeč bit med vsemi temi ljudmi (no...ne ravno med vsemi ;).

Iskanje se pač ni izšlo. Se pa je poslušnostr izšla z odliko. Veliko meditacije je bilo potrebne, preden sem umirila vse misli. Še posebno zavest sem mogla utišat, da naj mi da mir s tem strahom pred soncem in vročino. Samo to mi je odmevalo v glavi: črn pes, vročina, sonce...in strah se je s prihodom na poligon v trenutku razblinil. Po nekaj drznih zvijačah, da bi Cubi prešparala energijo, sem v trenutku svoje postavitve na štartno pozicijo, dobila kurjo polt. Zavedala sem se, zakaj sem tam in zakaj bom tam. Ker v tem uživam. Ko začutiš psa da hoče delat, ob 14ih popoldne, 4. julija, na temperaturi nad 35°, ko te po vsem tem rukne v nogo in ti z mislijo reče: "ajde stara, gremo delat!" je to to.

Res je izvedba malo upočasnjena, ampak punca že ve, kako je treba šparat z energijo.
Torej...ples drugi del :

OVIRE-DEXTERITY

2009-07-12T12:52:00.014+02:00

Svetovno prvenstvo reševalnih psov 2009 - Romunija

Ovire so bile na vrsti prvi dan tekmovanja. Priznam, ni bilo lahko delati pred Katjo. Še težje je bilo, ker ovir nismo smeli potrenirat in ne veš nikoli kako se bo pes obnessel na novih ovirah. Delali sva ob 8:24. to je bila edina ugodna ura za naju na tem SP. Vseeno nervoza je naredila svoje in avtomatska prijava: Vodnica Urška Novel s psico Coco Cuba se prijavljava na izpit iz poslušnosti odzopve na sodničinem obrazu nasmeh, saj me tako opozori, da greva delat ovire...pa meni v glavi naredi, hi hi hi.

Cuba je vklopljena, sedaj greva zaplesati v ritmu sambe...

IZVOLTE!

Piranski zaliv je naš ;)

2009-07-08T00:22:00.007+02:00

Svetovno prvenstvo reševalnih psov 2009 - Romunija

Kdaj bom imela čas napisati celotno romsko-romunsko zgodbo, res ne vem. Žal pa bi mi bilo vsake pozabljene misli iz tega svetovnega orvenstva. Prvo naj povem, da smo šli na 15. svetovno prvenstvo reševalnih psov v Craiovo (Romunija). Letošnja bera naskoka na bleščeče naslove je bila bolj skromna. Avseeno so naši kolegi Jerneja inCar, Tomi in Sherpa opravili kvalifikacijo z odličnim desetim in dvanajstim mestom. Bravo naši!!
Moji Petrici sta tudi pokazali da njeni kosmatinčki nista od muh. Kranjčanom je uspelo tisto, kar že leta sanjajo, teamsko so zasedli drugo mesto. Roman in Kana sta za malo zgrešila lanskoletni uspeh a vseeno se uvrstila visoko na drugo mesto. Ostali pa...nekje smo napredovali, nekje nazadovali.

Iskanje sva s Cubico zajebali na 0 metrov, kjer sva zgrešili prvega markerja v levem kotu.
Ostali dve disciplini pa...MAMMA MIA!

Nevem niti kje bi začela. Mogoče ovire, ki so bile prve na sporedu v četrtek ob 8:24. Seveda...česar se ne bojim pride vedno z veseljem. Kaj mislim s tem stavkom?

Ko sem žrebala številko, sta me skrbeli oz. bi bilo boljše povedano, strah me je bilo, da delam iskanje okoli 12 ure (11:30) in da imam poslušnost ob 14:00. Seveda strahovi se vedno uresničijo in tako sem se jih mogla pogumno lotit. No na iskanju pogumn ni bil dovolj. Na poslušnosti pa sem celo noč molila, da bi imela vsaj kakšen oblaček. In kot da bi mi Miloš potenciral vse strahove...evo še žgoče sonce ti dam, brez enega oblačka! Pa sva razturale! (vsaj to ;) )

Zakaj je pol Piranski zaliv naš? Ker sem poslušnost delala v paru s kolegico Darjo iz hrvaške in se je naš Grozdan šel stavit za piranski zaliv, da jo s Cubo premagava ;)... tako da...sedaj je piranski zaliv naš!

Misel številkaaa...khmmm

2009-06-26T14:04:00.002+02:00

sem zgubila števko...vseeno misel je tu in je prav taka ...ta prava :D

Človek si daje čisto premalo, da je tako nezadovoljen...
pa tako malo je res potrebno, da smo srečni ;)

Kar ne ubija...JAČA!!!

2009-06-21T13:49:00.003+02:00

In sedaj sem še močnejša kot prej!!!
Za mano so izpiti mojih tečajnikov b-bh.
Eni so bili super uspešni, drugi malo razočarani a kljub vsemu uspešni.
Pa se pojavijo vprašanja, zakaj, kako kaj je bilo narobe...

Marsikaj...Kako pomemben je PROTOKOL se boste navadili šele,
ko boste šli še na kakšno tekmo in bili še malo bolj razočarani.
Vseeno boste po taki tekmi še bolj motivirani za delo in premislek.

Najbolj so tečajniki opažali: "ni hotel delat ker ni hrance"
Ja res je...delal ni tisti, ki je razvajen s hranco.
Delal ni tisti, ki ne uživa še v delu
in tisti, ki nima še svoje vloge v krdelu.

DISCIPLINA dragi moji, je ključ do celotnega uspeha.
In POTRPEŽLJIVOST. Klicanj oz. opozarjanje psa nase
je smrt celotne poslušnosti...se boste že navadili...
vsi gremo skozi te faze...tudi jaz sem šla
in šele na to sem razumela....

SREČNO...pa vidimo se že...buaaahahahah...DANES ;)

A kdo ve, kje to je?

2009-05-31T15:38:00.003+02:00

Coco Cuba v vodi

2009-05-24T17:22:00.004+02:00

Začela se je ista ta prava kopalna sezona...

Ta malo grizliko sem učila reda na morju ;)

Urška NOVEL

2009-04-27T23:10:00.001+02:00

Iz My Documents

Košček mojega reševalskega obraza...

MILOŠ KOVAČ

2009-04-10T23:59:00.004+02:00

Kdo je ta človek? Kaj za vraga lahko napišem o njem? Koga to sploh zanima?
To je gospod človek. Ali bi lahko rekla Mr. Miloš Kovač. Coach itd. itd.
Trener v pravem pomenu besede, trener ki bi si ga želel vsak športnik.

Le pravilno fizično in psihično pripravljen atlet, lahko nastopi popolnoma sproščen. Za takim atletom ponavadi stoji cela gruča ljudi. Starši, mož, prijatelji in trener. Trener je najpomembnejši element v športnikovem razvoju. Je prijatelj, ki najde pravo besedo ob ta pravem trenutku. Je tisti, ki ti razjasni misli. Je tisti, ki te pokliče prav takrat ko najbolj potrebuješ. Psiholog, terapevt in učitelj. Veliko poklicev se združi v eno osebo. Je človek, ki ti daje ta prave napotke za nadalno delo. Zakaj toliko nakladam o trenerju? Ker to vlogo ima zame Mr. Kovač ;)

Pa bi lahko napisala celo zgodbo o njem. Vse od začetka od prvega pogovora preko telefona. Od prvega treninga na policijskem parkirišču. Tam na asfaltu, na ljubljanskem Brdu.

Miren, sproščen glas. Samozavesten. S tistim nasmeškom, ki ti reče: "sej boš vidla da je tako, kot ti jaz rečem."
Iz vsakega stavka sem srkala znanje. Včasih so bili vmes tudi kakšni čudni komentarji v zvezi z ženskami in kinologijo, ampak jaz sem jih brezkompromisno preslišala. Ni me zanimalo njegovo mišljenje o ženskah, čeprav moram priznat, da so bili velikokrat komentarji čisto na mestu, zato so vedno priigrali nasmeh v sam center mojih prsi. Vedno pa sem bila osredotočena na vse kar mi je rekel in na delo.

Prvič, da sem slišala njegovo ime je bilo od dobrega prijatelja in reševalca Bručkota. rekel je: "ti si prava za delo z njim" "ti boš shajala z njim" in tako je tudi bilo. Še preden sem ga spoznala sem nekako stopila v kontakt z Metodo Bračkovič, pa me je tudi ona napotila kar k njemu. Da to je nekaj neverjetnega kaj ta človek počne.
OK v redu...ste me prepričali. Hočem ga spoznat. Hočem vedet kako lahko na tekmi pokažem vso znanje, ki ga kaževa s Cubo na treningih. Kliker metoda je odlična , ampak ima eno hibo...in hočem premagat to hibo!

In sledil je prvi trening. Nič kaj posebnega, a dovolj da sem celo vožnjo za nazaj premišljevala o njegovih besedah. O njegovem načinu dojemanja psa. O načinu življenja, ki ga moram uvesti psu: RED IN DISCIPLINA.
Kar je bilo na začetku videti kruto, se je kasneje izkazalo kot prava smer. Vsakega treninga sem se tako veselila. Zjutraj sem bila že ob 6:00 na poligonu, da sem pol lahko šla v službo. Po službi pa reševaslki trening. Vse in samo en užitek. Nič prisile, samo DOLGČAS. Samo tisti FEEL GOOD ki mi bo vedno odmeval v glavi. Pes se mora dobro počutit in pika. Pes si mora sam to želeti in konec.

Ni bilo vremena ki bi me ustavilo, ni bilo poti ki jo nebi prevozila. Tako energijo ti da človek, ki je bil konec koncev popolni neznanec. Z eno potezo pokaže, da obvlada to kar govori. Na začetku polno popravkov: kako hodiš, kako se giblješ, kako imaš roko, pa kdo te je naučil dajat tako ovratnico psu ...vsaka malenkost šteje, samo zato, da se pes dobro počuti.

Koliko tekem, koliko treningov, koliko ljudi in psov je dal skozi. S kolikšnim številom metod šolanja se je soočil. Kaj je vse nadgrajeval in koliko bo še sebe nadgrajeval je samo vprašanje naslednjega treninga. Ker Miloš ne pozna meja. On se skozi uči, skozi razmišlja. In kaj je še fenomenalnega pri njemu, da njegove učence nauči razmišljat. Glava kar peče, ko greš proč od njegovega treninga. Je človek s humorjem, ki ni za vsakega. Tudi se ne vsi ujamejo z njim. Ko začneš trenirat z njim, moraš pozabit kaj si se do tega dne naučil. Moraš pustit da se disk zresetira in ga sedaj pišeš na novo. Nalagaš na novo gor program hoje, nagrajevanja, igre,...in načina kako razumeti psa.

In danes sem ugotovila, da nisem edina, ki tako razmišlja ;)... a ne

Miloš hvala!

Kaja in Sila...kakšna SILA!!!

2009-04-09T14:45:00.005+02:00

Kajči in Sila sta opravili izpit iz Ruševine R1. Mlada psička in super vodnica sta opravili svoje.
Pa imata nekaj kar me spominja na naju s Cubo...še posebno trmo. Trmo in to, da za nekaj kar bi radi naredili, kar bi si radi ustvarili zato, da sta srečni obe, ni ovir. Ni meja, ni poti ki je nebi prehodili. In še tisto veselje do dela, tisti NI PROBLEMA. tisti " a res grem lahko zraven" :D

Sem ponosna, da sem dala piko na i v tej vajini zgodbi. Pod piko pa je ogromno ljudi in dela, brez katere pika nebi stala ;). Pomembno je da imaš nekoga, ki skozi verjame vate. Še vedno pa je najbolj pomemben vodnik, ki vidi preko meja ;)

Še 1x čestitke!

ej sedaj pa konec hvalisanja...hitro na delo! Ruševino sem že preštudirala eno novo ;)

Maša se javlja iz Abruzza

2009-04-07T22:50:00.002+02:00

Maša pravi da so danes urejali cel dan šotorišče. Je malo kažina in da se tla tresejo že cel dan!

Maša pazi nase in reševalci srečno!

Potres v Italiji

2009-04-07T11:06:00.002+02:00

Včeraj ponoči ob 3:32 je osrednjo Italijo prizadela naravna katastrofa. Uničujoč potres je divjal z močjo 5,8 po Richterjevi lestvici nad Abruzzom in uničil veliko število stavb. Uničil je ne samo stavbe ampak življenja veliko ljudi. Nekateri ne bodo nikoli več videli svojih najdražjih. Nekateri še sedaj ležijo pod ruševinami. Mogoče celo živi. Pišejo se žalostne zgodbe. Živi bi radi rešili svoje zakopane najdražje. Reševalci pa morajo izbrati, da rešijo domnevno žive pod ruševinami.

Nikomur ni lahka. Iz ure v uro je manj upanja za preživele.

Reševalci ki se urimo za take nesreče in gledamo nesrečo doma preko ekranov nam ubija dušo. Nam ubija tisto za kar smo s tem delom začeli - nudenje takojšnje pomoči. Zavedam pa se, da ima Italija dobro organizirano civilno zaščito in da bi res bil cel kaos, če bi reševalci cele europe v enem dnevu se zgrnili nad prizadetim območjem.

Včeraj je bil poseben dan za tiste, ki smo bili aktivirani. Cel dan smo bili pod napetostjo, kdaj bomo šli. Klicarili smo se med sabo in spraševali kako in kdaj. Večina nas je iz službe odšla domov pripravit opremo za pet dnevno reševanje. Prijatelji in znanci, ki vedo kaj počnem so me klicarili in spraševali če res gremo tudi mi. Nekateri med njimi so imeli na tem območju prijatelje.

Sedaj sedim na toplem in pod streho v moji pisarni in vam lahko to opisujem. Naša Maša , ki je članica italijanske civilne zaščite pa je dol v Abruzzu in postavlja šotore za tamkajšnje ponesrečence.
Na samem mestu je menda 39 reševalnih psov z vodniki iz cele Italije. Držimo pesti, da najdejo čim več preživelih, da jih rešijo izpod ruševin in da ostanejo vsi reševalni psi z vodniki in vsi reševalci živi in zdravi!
Pazite nase!

KAJ ČAKAMOOOO!!!!

2009-04-06T12:45:00.001+02:00

Tega ne morem razumet. Kaj čakamo? Gremo že 1x!!!

Potres je stresel sosednjo Italijo! Smo v stanju pripravljenosti! Reševalni psi naj bi odpotovali v Abruzzo na pomoč! Pa kar čakamo!

novica na siolu
24.ur

ŠOLANJE - ATENA

2009-04-05T16:58:00.010+02:00

MALA ŠOLA

Loading, please wait...

Livigno marec 2009

2009-04-04T22:58:00.003+02:00

Letos smo zadeli vse kar se je dalo! Vreme, sneg, nič gužve (če dobro pogledate progo, ne boste našli nikogar na njej)...kako smo se imeli? Še 1x poglejte zgornjo sliko in se vprašajte ali je vprašanje res vmesno? ;)

ERP Lavinski tečaj Vršič 2009

2009-04-03T19:48:00.005+02:00

Hvala Jožetu za super fotke ostale fotke pa dobite na KLIK

Za nami je še en prelep lavinski tečaj na Vršiču.

Letos sneg se res ni po gorenjsko prešparal. Tako smo verige montirali na avto (ja to reševalka ve!)

in se povzpele po zasneženi cesti

do Koče na Gozdu.

Ne vem za osatle ampak zame je tečaj na Vršiču eden izmed lepših tečajev na sploh. Prijatelji, reševalci, psi in prelepi mir narave, ki se je letos izkazala v vsej svoji lepoti.
Tudi drvenje po zasneženi poti do Koče na gozdu je en poseben trenutek. Pol pa hitro v akcijo. Poberi psa in opremu ker na delovišču me že čaka Uroš s skupino.

Seveda prvi dan je posvečen teptanju snega, kopanje grobov*, in seveda pozdravljanju prijateljev ter spoznavanju tistih, ki jih še ne poznaš.

Letos me je Cuba presenetila z zrelostjo. Vsako leto se sprašujem zakaj ji kopljem zatočišče, če pa v njem ne leži. Letos pa...

kot za čudo je mirno obležala v njem. Ne morem da nebi objavila ta komentar, ki sem ga prejela po pošti:

Živ,

črna temperamentna in iskriva,ki lahko mirno dremucka pod odejco,verjetno je to po lastnici:):)

Ja ja res je...si uganil. Črne mambe ponoči spijo ko ubite ;)

Sprva me je bilo malo strah, da ni vse v redu z njo. Ampak pol...čim sem prijela oprsnico v roke, so se zaiskrile oči in kot šajeta je ustala iz pepela - snega in se povzpela na vrh gora. No ne ravno gore, ampak recimo groba :)

Tuki je nekaj...ups...nekdo

Evooo meneeee...sem te prišla rešit SUPERDOG COCO CUBA je tu!

Pa sem te zvlekla ven...he he he...sedaj se pa moraš igrat z mano :D

Najini markerji so rekli, da so bile te lavine, res dobre fizične priprave ;)

¡¡lıɹdɐ ˙1

2009-04-01T20:36:00.001+02:00

ɯıčnɯɐu olɐɯ sɐʌ ɐp ' ǝɥ ǝɥ ǝɥ
uɐɹoqǝ 'uɐɹoqǝ
'lıɹdɐ ıʌɹd ǝɾ sǝuɐp
"ʇıuƃǝʇɐu" olsǝuz ǝɯ ɹnɯoʞıu ıu ɐd
¿ɯɐʌ ɾɐʞ olš ǝɾ oʞɐʞ

Misel št. 11.

2009-03-29T18:08:00.002+02:00

Če nimaš ljubezni v srcu nimaš nič,
nobene zgodbe, nobenih sanj...NIČ!

Danes sem doma...

2009-03-29T14:18:00.002+02:00

Končno po enem mesecu mi je mati narava omogočila, da sem doma ;)...No, zjutraj smo le šli urejat novi poligon, ampak glede na vse slabše vremenske razmere smo se po štirih ura naravnega pranja le odločili, da gremo domov k dragim na toplo. In sedaj sem tu, za računalnikom, samo da vam povem, da se mi zdi prav fanj lenarit...no no...ne tolk dolgo...

Sedaj smo se krdelno odločili da je čas za kosilo.Nič kaj posebnega, le da ne bomo lačni. Nato se bom lotila obljubljenih računovodskih papirje in potem še "najbolj grozno" očetovih. Že tri dni mu sploh ne odgovarjam več na telefon, ker bol ko mu govorim da nimam časa, bolj me klicari. Jaz pa ga res nimam. In ne vem kako naj si ga izborim.

V službi je štala, na poligonu je cel hlev, o domačih opravilih da jih sploh ne omenimo.
Evo zaključujem tako moje kramljanje z onstranstvom. Oz z vami, ki se vam da brati, vi in mi vsi virtualni možgani :)...dejte se lotit dela :D

Misel št. 10

2009-03-27T13:05:00.001+01:00

Cilj je pomemben le toliko,
da lahko zaradi njega prehodimo pot!

p.s.: zgodba iz New Yorka se še piše ;)

NEW YORK, NEW YORK...

2009-03-23T21:50:00.006+01:00

Big apple

In tako sem sedaj doma, da vam lahko povem še eno zgodbo. Zgodbo o potovanju tam čez lužo in nazaj. Zgodbo s podpoglavji. Bila sem v Nju Jorku, preživela polet čez veliko modrino in nazaj. Letela sem nad Atlantskim oceanom. Uresničene so bile največje otroške sanje. Ne Novo mesto, ampak let čez Atlantik.

Z očetom sva skozi obračala globus in govorila o najbolj oddaljenih krajih. Predstavljajte si globus, kako je nagnjen, kako se vrti. Kaj je modro in kaj rumeno oz rjavo. Kako pokazati otroku zakaj obstajata dan in noč oz. kako se svetloba in tema lovita v neskončnost. Enostavno. Ugasneš luč v sobi in prižgeš namizno svetilko. Nato poveš da je namizna svetilka sonce, ki sije na globus - zemljo in da se zemlja vrti okoli svoje osi in okoli sonca in vse skupaj še visi nekje tam v temi. Ampak modra barva. Tista lepa modrina, ki obliva celine okoli in okoli in ki za nevem že katero čudo imenovano gravitacija se ne zlije iz te nepravilne krogle, ki sedaj leži v mojih rokah. Jaz pa sem tam, na vrhu tistega smešnega škorenjca imenovanega apeninski polotok. Kje pa je že Bermudski trikotnik? Kje je Cuba? Pa ne moja kosmata, črna, temperamentna prijateljica, ampak tisti pravi pravcati otok vročega plesa. Kako sem zašla...zašla sem v del svojega srečnega otroštva. V trenutke ki so bili meni najlepši, ko me je oče učil zanimivosti življenja okoli sebe, okoli mene. Hvala oči...tvoja hčerka ima te rada.

LET!

Z avionom sem že kar nekaj krat letela. Ampak čez Atlantski ocean...to pa ne. 8 ur iz Pariza v New York. O zgubljanju po pariškem letališču ne bom niti besed porabila o turbulenci ki se nam je pripetila pa ne vem zakaj ravno tam, nad globoko modrino, pa le toliko, da sem 15 minut bila rdeča kot purman. Ko filmsko doživiš, da stevardese letijo proti svojim sedežem in se zapnejo pa ti po radiju gospod pilot pove, da naj se vsi vsedemo in zapnemo, ni ravno najbolj prijetno. Pa ne vem zakaj so vsi okoli mene teh 15 minut prespali in nič čutili, mene pa je šejkalo ko budalo. Še moji dve spremljevalki nista nič čutili. Pač kot večina v avionu sta spali.

Torej Novo mesto...pardon New York. A veste katero je bilo prvo znano ime za to mesto? In kdo je prvi naselil ta otok? Vprašajte turist guidea v New Yorku ;). Pa dvojčkov res ni več. Te pa sem si res želela od vedno obiskat...pol pa jih zrušijo za moj rojstni dan...kakšna ironija.

Drugače ja prvi stik na letališču je bil zabaven. policaj češkega izvora me je spravljal v smeh. Poleg tega da so mu bila všeč moja očala in rumena majčka, je končno ugotovil da sem "teroristka"....Ouuu your birthday is on double one, zero nine....torej? a vam moram pregledati kaj nosite v usnjenih škornjih? mogoče imate kakšen terorističen namen...tnks god da je bilo vse v šali, ampak vseeno...pač zadeva je mogla past ;)

No pa da končno štartamo iz preveč ne lepega JFKja. taxi boy. ta pravi črnski veselko malo bolj obilne postave. Sory, why you call New York Big apple...."You don't know why? You kiddin' me' You really don now why? Because in New York you find everything.

Jaz grem...

2009-03-05T22:31:00.001+01:00

Mama oči, vama moram nekaj povedat!...sledi tišina...SEM LEJZBIKA!
Matej je seveda zraven počil od smeha.

Starša sta oba pričakovala da jima bo njuna skoraj že tridesetletna hči naznanila ali poroko ali otroka. Ni bilo ne eno ne drugo. Pol pa sem le zbrala dovolj poguma, da sem jima povedala. Ok sedaj pa zares. Mami oči...jutri letim v New York...(veste kako je, če prvo nekaj močno boli naslednji udarec ne boli več toliko...problem je samo da je bil prvi zlagani udarec - prenežen)

In veste kaj si je mislil moj oče:" raje bi videl da si lejzbika!" hi, hi, hi...Pač taki smo v moji družini. Morem reč da ljubim mojo družino prav z vso tragikomičnostjo ki jo premore. Sem hči ki ne upa povedat svojemu očetu, da zna uživat. Ne upam si mu povedat da kam grem vse do zadnjega dne.
Naslednji stavek ki ga je izrekel je bil: "boljše bi bilo, da bi mi to povedala, ko bi se že vrnila nazaj!"
Ja tak je moj oče. Poln ljubezni do svoje hčerke. Sam problem je pri njemu, da vidi svet precej črno.
Naslednje misli so bile. Letalo kakšno je, si se pozanimala če se ne kvarijo, pa NY, veš kakšno milijonsk omesto je to, lahko kar izgineš...
Torej...naslenjo uro sem mu dvigovala moralo da ni vse tako črno v svetu, kot vidi on svet iz svoje hiše. Da nekateri smo pač svobodni in radi vidimo svet. Ma niti vam ne povem, kaj so bile naslednje besede...

Vseeno sem iztržila tistih 10€, ki mi jih da za srečo. Moja nona je zmeraj rekla:"za dobro roko"

Nič uživajte...ker jaz bom ;)

Vaja Pomjan

2009-03-05T15:29:00.001+01:00

Opis vaje naših kolegov iz Ljubljane KLIK

Pa še slikce KLIK

Misel št.09

2009-03-04T10:28:00.001+01:00

Nihče ni svoboden pod težo svojih misli in želja...

To je to...

2009-03-02T22:49:00.002+01:00

Točno to hočem naučit ljudi, ki prihajajo k meni po nasvete....KLIK
Kaja ob branju tvojih besed, si mi dvignila vse dlake po telesu.
To je to, kar mora človek občutit ob vsem tem.

Zakaj sem tako srečna na poslušnosti? Prav zaradi tega paralelnega sveta.
Priznam, da sem mu z meditacijo zelo blizu, vseeno te stopnje koncentracije, ki sem jo sposobna na poslušnosti, nisem še izkusila nikjer drugje. Zato se tako veselim poslušnosti. Tam si opereva možgane in znebiva umazanih smeti. Hrupa okolice in hrupa, ki se čez dan nabira v meni.
To je tisti trenutek za katerega živim, za katerega cel dan hrepenim.

Kot danes. Začel se je nov tečaj B-Bhja. Dobimo se ob 19:30. Domov sem pa prišla ob 22:00.
Preprosto besede in misli letijo ven iz mene. Preprosto so tečajniki tam in črpajo te besede, ki se jim zdijo čisto v redu. Po čem sklepam? Ker ko jim rečem že petič da gremo domov, se tega naveličam in grem iskat še tisto malo črno divjo zver, da jim pokažem kaj lahko dosežejo, vendar samo, ČE V TEM UŽIVAJO!
Vsega kar jih učim, je discipline. Bistveno pri vsem tem je le to, bodi pošten do sebe in ti bo zneslo bit pošten tudi do svojega psa. Ker ko dosežeš samodisciplino in nisi več prikupno zmedena, začneš delovati.

Preživeli smo prekrasen vikend. Poleg jutranjega sobotnega razvajanja na našem poligonu (priznam da ga sedaj še toliko bolj cenim in mi je prav hudo, da ga kmalu dne ne bo več)
sem peljala krimčane na celodnevni trening Nalabor.

In sedaj naj Terči pove, kjer mu je ljubša ;)

Nadja z Blum in Vid z navihano vižlo ;)

Poleg naše gospe ruševine (tako ji jaz pravim, ker je sama po sebi res taka)

Urška in Cuba v delu...

smo se pol vozakali malo gore in malo dole, da ne bodo ljubljančani slučajno mislili, da mi primorci nimamo hribčkov, vse do Kubeda. Kjer smo srečno in veselo zagrizli v sveže pečen kruh in kasneje v slastne njoke.

Debata se je seveda razvila v pozno večer. Na kar so prijatelji reševalci odšli na svojo pot.

Za slikce sta kriva Urban in Tina KLIK

Aja Kaja mimogrede. Cuba je že pojedla poli salamo. Ostale posodice pa dobiš na lavinah ;)
Pa še Kajin pogled na sobotno dogajanje KLIK

Vaja MERP, Celje 21.02.2009

2009-02-21T19:35:00.002+01:00

20090221_vaja merp_1

kvalifikacije za SP 2009, Koper

2009-02-18T15:28:00.002+01:00

Rada bi kaj napisala ali pokomentirala, pa sem mogoče tako razočarana nad sabo, da mi ne pade na pamet nič pametnega. Zakaj razočarana? Ker si nisem mislila, da sem tako naivna. Ampak nikoli ne veš kaj je nesreča in kaj sreča. Morda je to, kar se mi je zgodilo sreča za v bodoče.

Vedno povem, da iz zmag se najmanj naučim in da so porazi tisti, ki poženejo kreativnost v glavi. Ob njih začneš razmišljati, kako bi napredoval. Kaj lahko narediš, da si še boljši. Pa da ne bom sfilozofirala po moje. Naj prvo sploh povem, kaj se je zgodilo. Nič posebnega. Tekmovali nisva vse od začetka oktobra in priznam, da še sama nisem vedela kje sva. In sem ugotovila, da mi manjkajo tekme. Po gozdu je čisto pošteno delala, le jaz sem na koncu zaspala. Nisem je poklicala iz levega kota in je tako zmanjkalo časa za desni kot. In? Bi radi vedeli kje je bil zadnji marker? Ja...točno tam. V tistem desnem kotu, za katerega mi je zmanjkalo časa. Lahko bi naštela še kar nekaj napak, ki sem jih naredila vmes. Ampak se mi res ne da. Moj pes? Glede na vse prestano je bila prava gverilka ;).

Poslušnost in ovire so že tak ritual, da se mi zdijo že prav prijetno druženje z ostalimi reševalci. ni več tiste panike , kjer bi se kdo bal, da bi padel zaradi tega. Vsi smo bili dobri. Črna mamba je blestela na ovirah z 49imi pikami. Na poslušnosti smo imele nekaj smole z aportom. Plazenje še vedno dviguje komolce, tako da je bil suma sumarum 46 pik. Zadovoljna? JA, ker sedaj vidim kako sem sposobna zaupati v psa. Zaupanje vase pa si ga bom nabrala s tekmami.

Vidimo se na naslednji tekmi. Gverilki bosta pripravljeni ;)

Tržič 2009

2009-02-02T14:40:00.003+01:00

Vaja pod snežnim plazom

Dan se po jutru pozna. Jutranji krik iz dnevne je zgledal:" URŠKA PRIDI HITRO!!!" ja kaj pa je?
PRIDI TECI!!...pogled je bil dih jemajoč...SNEEEG, SNEG PADA NA OBALIII!

Čudno za ostalo Slovenijo, kaj se temu tako veselimo. Pri nas pa zgleda tako, da začnejo zvonit vsi gsmji, padajo sporočila kot za stavo, slikce prihajajo na net kot po tekočem traku, čeprav snega ni niti za centimeter. Kakšen centimeter neki, še slana je bolj gosta ponavadi!

Po jutranjem hitrem bujenju v miru spakiram in peljem svojo familijo na ogled tržiških planjav. Po pogovoru s tržiškim reševalskim kolegom, legendarnim Bavčarjem, ki ga vsi kličemo tako, zaradi dogodka ki se ga nikoli ne spomnem, drugače je po imenu in priimku bolj na Siddharto vezan, mi pove naj pridem za 9:00! Vseeno naj rajši zamudim, kot pa da pridem prezgodaj. Držala sem se njegovih besed ;)

Ker me je google earth pustil na cedilu (vsakič ko sem vtipkala dobljene koordinate kraja randevuja, se je pokazala druga točka) sem se odločila za dobri stari gsm. Kje?

Ko zaviješ za Ljubeellj, tam pr hoteell, se držiš na lev, mim nas prpel...Bolj zapeto kot tako ;) .

Ko prispemo na vrh, ugotoviva da na Ljubelju imajo smučarsko progo! Tako čisto tapravo s sedežnico. Seveda nas Bavčar takoj pouči:
"Kje sta pa mislila, da se je Bojan Križaj naučil vrhunskega smučanja!!! Pa 4km proge mamo!"

Sedaj imam za naslednjič zaposlitev za moški del družine. Naslednje presenečenje je, da so bili Tržičani v taki manjšini (Bavčar, Bošti in Darko slednji mi je odkopal grob in nato odšel domov! ), da sva s Cubo končali trening v eni uri!! Meni težkooo. Nekajkrat zasujemo Grilovega Tamagočija, kaj češ ko pa tiste, ki jih lahko spraviš v grob ni bilo ;). Bavčar pa Darko sta taprava za lavinska inšpektorja ;). Filemček o iskanju sledi!

Po toplem čajčku in pivički sledi debata o reševalski srenji. Sledi topel pozdrav in odhod domačinov k damačim. Mi trije pa ga mahnemo na vrh Ljubelja. Menda urco pa pol do vrha...v troje gre lažje in smo čas malo skrajšali.

Tako pa zgleda na vrhu:

Po slikci v stilu Lord of the ring,

in Cubinih belih brkih, spijeva še en čajček in okrepčamo s kranjsko klobasico (množina je zaradi tega, ker polovica moje klobase je pojedla mala mamba Cuba) v koči prijazni psom.

Po vsem prijetnem sledi adrenalinski spust s sankami v dolino.

Nezgode so najbolj zabaven del spusta. Ravno ko sem ugotovila, na katero stran se moram vršt, da zdelava ovinek, je bilo konec zabave.
Žal je bil spust glede na pohod do vrha časovno precej krajši (le zakaj!?) tako da sva se odločila, da za ta dan, zadeve ne ponoviva.

Odhod na obalo je bil pospremljen s snegom. Da sva pa končala tukile vam raje nebi povedala na glas, ker boste pol preveč fouš ;)

Še 1x se lepo zahvaljujem Tržičanom! Zakon ste!

Tekme - rezultati

2009-01-30T11:46:00.011+01:00

2010

1. mesto-27.04.2010-kvalifikacije Ljubljana-RH/TB 185/45/49
3. mesto-16.03.2010-kvalifikacije IRO - Milano (Italy)-RH/TB 175/47/50
30.01.2010-kvalifikacija Nova Gorica-RH/TB 169/ 46/ 48

2009

1.mesto-06.12.2009-tekma-Zagreb (Hr)-RH/TB 191/47/50

2008

1.mesto-4. 10. 2008-kvalifikacije IRO-Ljubljana-RH/FB 200/47/49

Svetovno prvenstvo

2009-01-29T12:24:00.017+01:00

SVETOVNO PRVENSTVO:

2. mesto SVETOVNO PRVENSTVO 2008 - Samobor Hrvaška - EKIPNO

3. mesto SVETOVNO PRVENSTVO 2008 - Samobor Hrvaška 187/ 44/ 46

17.mesto SVETOVNO PRVENSTVO 2009 - Craiova Romunija 77/ 48/ 46 (ne kvalificirana) članki: poslušnost in ovire.

Največji uspeh najine tekmovalne kariere je vsekakor ekipno drugo mesto, osvojeno na svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Zagrebu leta 2008. Skupaj z Romanom Starmanom in Kano, ter Jernejo Ternovec in Carjem, sva s Cubo zaokrožili labradorsko pravljico.

Svetovno prvenstvo reševalnih psov Zagreb 2008. Prvo mesto team Švica,

drugo mesto Enota reševalnih psov Slovenije

(Urška Novel in Coco Cuba, Roman Starman in Kana,

Jerneja Ternovec in Car)

ter tretje mesto team Češka.

Najljubši naslov pa je vseeno tretje mesto posamično na ta istem svetovnem prvenstvu. S Cubo sva na iskanju pogrešanih v naravi dokazali, da z nama ni za se hecat.

Prvo mesto Roman Starma in Kana

drugo mesto Ana Viler in Mona

tretje mesto Urška Novel in Coco Cuba

IZPITI

2009-01-29T12:20:00.008+01:00

IZPITI:

Mala šola december 2004 - Simon
B-Bh junij 2005

reševanlski izpiti:

R1 (RH-T A) 06. junij 2006 - Ljubljana SLO 182/ 49/ 49
R2 (RH-T B) 01.oktober 2006 - Varpolje SLO 180/ 41/ 48
IPO1 (RH-FL A) 03. sept. 2006 - Koper SLO 180/ 46 /48
IPO2 (RH-FL B) 25. marec 2007 - Zagreb CRO 181/ 45/ 49
L1 (RH-L A) 24. februar 2007 - Jaraba 193/ 48/ 43
opravljen EINSATZTEST 2007 (slike: KLIK)

Prvi reševalski izpit sva s Cubo opravili 3. junija 2006 v Stožicah pri Ljubljani. Cuba je ravnokar dopolnila 21 mesecev. Z oceno iskanja 182, poslušnosti 49 in ovir 49 je bila za takratni čas, čista revolucija v zadnjih dveh disciplinah. Mejnik v poslušnosti je bil premaknjen in tudi reševalci so začeli gledat na to disciplino ne več kot nujno zlo, ampak kot nekaj s čimer lahko očaraš sodnika.

Iskanje v Stožicah SCT

V devetih mesecih sva s Cubo spravili pod streho pet reševalnih izpitov kot za šalo. Sledila je izbira tekmovati v ruševini ali v naravi. Sprva sva odšli na ruševino in zaradi neznanja v oblajanju si naredili več škode kot koristi. Sledil je prestop "med gozdarje" in s tem zadetek v polno, saj sva s Cubo na svetovnem porvenstvu 2008 v Zagrebu osvojili drugo mesto ekipno.

Napisano o meni...

2009-01-24T19:12:00.000+01:00

Ni dosti ljudi na svetu, ki bi bili pripravljeni pohvaliti dobro delo. Tudi takrat ko je res dobro, se bo vedno našel nekdo, ki bo poskusil izpodbiti vrednost doseženega rezultata. Največkrat se to zgodi od ljudi, ki misliš da ti stojijo ob strani. Ne vem kako to, mogoče enostavno ker smo Slovenci tak narod, da se sami med sabo tunkamo. In ko preberš kaj tako lepega o sebi, spregledaš napredek, ki se zgodi sam po sebi.

Lidija je napisala zelo lep članek, ki ga lahko preberete TUKAJ. Skupaj z reševalsko skupino iz Ljubljane, smo tako preživele prejšnjo soboto skupaj na treningu.

Ob napisanem sem se zavedala, kaj mi je najlepše v življenju. Ko dobiš učitelja od katerega lahko črpaš njegovo znanje, je veselje ravno v spoznavanju novih stvari. V življenju prideš vedno do neke stopnje kjer ali učitelja presežeš ali opustiš nabrano znanje v pozabo. Preseči učitelja ne pomeni biti boljši od njega. Pomeni postati tudi sam učitelj. Ko dosežeš da tvoji učenci te sami poiščejo, te poslušajo z zanimanjem in kaj je najbolj bistvenega, kar so se naučili da začnejo tudi praktično uporabljat, se ti odprejo nebesa od zadovoljstva...

Priznam. Uživam v učenju. Uživam v obeh vlogah. Ni mi težko se iz učitelja spustiti nazaj na nivo učenca. Konec koncev imam še toliko za se naučiti ;)

Lepo se imejte in uživajte z vašimi najdražjimi...

Urška Novel

2009-01-17T19:11:00.003+01:00

Cuba, Atena in Urška. To je sedaj trojček, ki sestavlja inštruktorico pasje vzgoje Urško Novel. Brez Cube se zgodba v kinologiji nebi nikoli začela in brez Atene se nebi nadaljevala. Resnica pa je v tem, da začetek sega daleč pred njima. Prvi stik s psom ni bil ravno prijazen. Še niti ne enoletno me je domači istrski kosmatinec ugriznil v nogo. Pa nič za to. Opozorilo je bilo premilo, saj sem bila kot otrok pasje prebodena kar nekaj krat. Pol po svoji krivdi, polovica pa po drugi.

Vseeno ljubezen med mano in psi traja od samega začetka vse do danes. Mešanka Fioka, dobermana Lin in Ness, moja prva čokoladna labradorka Nala in seveda Cuba in Atena.
Za šolsko vzgojo dobermanov sem bila premlada, pa po pravici povedano, starši mi za takratne razmere šole niso hoteli plačati, ker je bila bojda predraga. Vseeno sem doživela prvi stik s KD Obala še na travnatem območju na Bonifiki.

Nala je bila naravni talent. Prva psička, ki je res šla z mano skoraj vse povsod. Nekako je bila prva, ki me je z njenimi dejanji dala misliti, kaj če mogoče bi lahko bili ... Pol pa Cuba, ki mi je obrnila življenje na glavo. Že v mali šoli je pokazala, da z njo ne bo šale. Najin prvi inštruktor Simon, naju je preusmeril k reševalcem. Romanu in Grozdanu. Začetek najine pravljice. Od neverjetno hitro opravljenih izpitov, prve prave akcije, kjer smo žal vedno našli ljudi prepozno. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo, osvojeno tretje mesto na svetovnem prvenstvu 2008, druga najboljše ocenjena poslušnost na svetovnem prvenstvu 2009 in na koncu krona najinega dela, odpotujeva na potresno območje na Sumatro (Malezija). Kdnjiga ni zaključena in poglavja se kar vrstijo.
Sedaj pa Atena. Atena je izredna belgijska ovčarka, ki me preseneča iz dneva v dan. Ne pusti, da bi po načinu šolanja, kje zaostali.

Kako sem postala inštruktorica. Spontano. Zelo spontano. Enostavno imaš to v krvi. Rada delam z ljudmi, ki radi poslušajo. In še posebno s tistimi, ki radi delajo. Šolanje psa je sestavljeno iz dolgotrajnega učenja in krajšnice niso sprejemljive. Potrebno je ogromno potrpežljivosti in vsakodnevno delo. Razultat pa je neverjeten. Boste občutli, obljubim!

OBISK OŠ SV. PETER

2009-01-13T13:48:00.005+01:00

Da bi otroci osnovne šole in vrtca v Svetem Petru spoznali, kako si lahko ljudje pomagamo v kriznih situacijah, kot so poplave, potresi, požari in koga naj pokličejo če se ljudje izgubijo, ali jih zasuje sneg, smo se jim predstavili pripadniki civilne zaščite. Službe za zaščito, reševanje in pomoč obsegajo gasilce, potapljače in reševalne pse z vodniki. Vsak je predstavil svoje delo, opremo, obrazložil kako se postane potapljač, gasilec ali vodnik z reševalnim psom in na koncu še prikazal (seveda če je lahko) delo ki ga opravlja.

Potapljači so imeli najbolj zanimivo opremo. Suho obleko, mokro obleko, lučke, nože...

...in tudi kakšen spominček iz potopov...

Otroci so hudomušno stopali po ogromnih plavutkah, se dotikali školjk in nato sprobali dihalke. Žal povodni možje ne morejo povsod prikazati praktični potop (vsaj na suhem za 1x ne )

Naslednji so bili na vrsti naši psi.

Cloe, Kika, Maša, Doroteja, Lina,
Cuba, Zar, Grozdan in Shark.

Za otroke je to čisto posebno poglavje.

Grozdan s Sharkom

Že pogled na pse izzove posebne ovacije ala iiiiiiiii, uaaaa kužaaa, glej ta je kot naš itd...

Ko pa jim še prikažemo, kaj vse naši psi znajo, so že čisto navdušeni in bi vsi radi jih božali, metali žogo ter dajali priboljške. Prikaz iskanja spremeni otroški orkester v neme opazovalce in blajanje ob najdencu jih spet požene v zrak s kriki in smehom.

Maša prikazuje zabavni del programa s Cloe - trikce.

In kako bi mi brez naših gasilcev?

A ni nekaj najbolj zabavnega, da lahko pogasiš ogenj, kateremu se je doma tako strogo prepovedano približevati? In to s sošolci!

Pa pol ti še na glavo nataknejo tisto fantastično rumeno čelado, ki ti itak zakriva pogled, ne samo na okolico ampak tudi na ogenj.

Samo za trenutek biti heroj, za te naše male može, je nekaj res posebnega. Ko gasilec Miro vpraša kako se gasi z bombolo se iz publike oglasi mladi gospodič (mislim da tretji razred) in pove da je prvo potrebno odšraufati ventil (priznam jaz tega nisem nikoli počela, zato dokler me ni devetletnik razsvetlil, tega nisem vedela) in šele nato lahko,stisneš pištolo in gasiš. Seveda vsakič, ko je gasilec Miro vprašal, kdo bi prišel pogasit, se je javilo pol razreda.

Tako sta minili dve urci kot da bi trenil. Ob lepem dopoldnevu so uživali otroci, mi in psi.

Slavnik 2009

2009-01-11T18:06:00.001+01:00

Pa smo začeli! Včeraj smo razgibali zakrnele kosti na odbojkarskem turnirju, danes smo vso bolečino musklfibra zgladili s prvim letošnjim pohodom na Slavnik. Koliko jih bo? Bomo prešteli naslednje leto.

fotoreportaža:

V ozadju se blešči Jadransko morje

Na nekaterih delih je še precej snega. Drugače je skoraj pol poti en sam led in je precej ljudi (na moje presenečenje) imelo dereze s sabo (zelo priporočljivo)
Zaradi ledu smo se odločili, da v dolino gremo po položni poti, kar se je izkazalo za pametno odločitev.

Na samem vrhu Slavnika. V ozadju Dolomiti in Julijske Alpe.

V ozadju Učka.

Tako smo se ponovno imeli lepo, razbolele mišice so še vedno boleče, tako da sedaj jih grem mehčat v savno. Lep nedeljski večer želim...pa še neki: Tina Maze je včeraj zmagalaaa...sori sej vem da veste, ampak se mi zdi tako dobro, tako dobro, da sem res vesela za njo :)...

Pa smo tu...

2009-01-03T14:58:00.001+01:00

Novo leto, nov blog. Kaj nam bo vse prineslo 2009? Marsikaj ;)
Vrnili smo se iz prekrasnih počitnic, kjer smo nabrali novih moči,
imeli polno snega...

WE ARE BACK!!!

Smo se nalaufali...

BORN TO BE WIIIIIIIILD!!!

nekaj malega pozirali...

Nasončili med tem, ko so ostali tauhali v megli ;)...

Pogled iz Kop na Kamniško Savinjske Alpe (v ospredju Uršlja gora)

Že dolgo nisem prva zarezala sledi v zratrakiran sneg...

...na Kopah mi je to zneslo ;)

KONTAKT

2008-12-30T15:05:00.002+01:00

URŠKA NOVEL

C. na Rižano 27

6276 Pobegi

e-mail: urska.novel@gmail.com

Srečno 2009!

2008-12-23T22:31:00.000+01:00

So dnevi in trenutki
polni sreče in miline
ko v radosti oči zapremo in si tiho zaželimo,
da ne mine.

ahhh...

2008-12-23T15:26:00.001+01:00

Ljudje doživljajo ljubezen kot bolečino,

trpljenje,sramoto,omamo,nebesa in pekel,

z njo so povezani najsilnejši

življenjski občutki in neizrekljivo dolgočasje,

dojemajo jo kot svobodo in suženjstvo,

ljubezen je spokojnost in nemir,

blagoslov in prekletstvo.

V.Nussdorfer

Kako jo dojemam jaz?!?!...he, he, he...boljše da ne veš!

Današnja...

2008-12-18T16:26:00.001+01:00

Logične povezave dovoljuje razum, ostale srce..!

BITI ALI NE BITI...

2008-12-18T01:29:00.000+01:00

To ni več vprašanje. To popoldne, oziroma večer sem doživela enih tistih trenutkov, ki ne minejo nikdar. Kako bi vam rada opisala vse podrobnosti, vse videno, doživeto in občuteno...a sem obljubila, da bo vse ostalo skrbno skrito. Hvala Igor, Smiljan, Čopi in Dado...zakon ste.
Videli smo kaj je in kaj ni...vemo da bi lahko bilo bolje, a ste doživeli že slabše. Mi smo občutili težo reševalskega življenja in videli....aaaaaaaaaa...ne smem povedat...sory!!

Ostane samo na štiri oči!

Lp Urška in Cuba

Misel dneva...

2008-12-15T14:03:00.000+01:00

“Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Nehaj se ukvarjati s ciljem in pusti se presenetiti in

grabi kar prinese pot.

Prinese in odnese pa vse živo...

13.12.2008 Gorica + zaključna vaja na Storžiču

2008-12-14T18:29:00.002+01:00

V znamenju Civilne zaščite, smo to soboto preplavili staro Gorico. Prišli so pripadniki civilne zaščite Furlanije Julijske krajine, slovenskih obmejnih mest in Postojne (kot se spomnem smo predstavljali Slovenijo samo vodniki reševalnih psov), Hrvati in tudi Avstrijci.
Po notah godalno pihalnega orkestra smo marširali po Gorici, na glavnem prireditvenem prostoru poslušali razne govore (čigave to je tudi dobro vprašanje, sigurno nekih civilnih veljakov) in nato je sledil najlepši del, druženje v glavnem šotoru. Še vedno imajo Italijani najboljšo pašto, sledila je mesna pietanza (pieta vi prego) in nato še sladki greh.

Nekaj več slikic in besede od kolegov reševalnega društva Burja: KLIK

Po Gorici smo se podali naravnost na Storžič, kjer je potekala zadnja letošnja vaja ERP. Imeli smo čarobni zimskonočni pohod do koče, kjer so nas pričakali prijazni tržiški obrazi. Bavčar z njegovim nasmehom, Zwilling in "nikol nawš zvedu", ter Vozek z nebeško modrimi očmi ter vsi ostali, ki se tako ali drugače vedno srečujemo.

Tako pa je zgledalo jutranje vračanje v dolino.

Slikce so iz gsmja tako da niso ravno najboljše kvalitete. Eni smo prikorakali, drugi prismučali in tretji priisankali. Tako je končno padel zastor, nad letošnjim natrpanim koledarjem. Končno lahko naredim en globok vdih in zadiham s polnimi pljuči...

I'm not crazy, I'm just a little unwell...

2008-12-07T12:32:00.001+01:00

"It's the magic in risking everything for a dream
that noone sees but you".

ERP Obala ima dva nova reševalna para

2008-12-02T19:49:00.001+01:00

Pretekli mesec smo imeli izpite za reševalne pse. V Zagorju sta na ruševini zablesteli na iskanju Rahela Bizjak s psico Ajo

v Novi gorici sta si naziv reševalki za iskanje pogrešanih oseb prislužili Maša Štrajn in psica Cloe

Kako sva z Grozdanom in ostalo reševalsko klapo ponosni na vas, ne bom niti izgubljala besed. Pri Maši je bilo res vprašanje časa, Rahela pa si je s trdim delom še kako prigarala naziv vodnice reševalnega psa. S petminutnim iskanjem ter z dvema odličnima oblajanja pokazala da ni nič izgubljeno kar še tako zgleda da je.

Obe sta si s samozavestnim iskanjem pri sodniku, prislužili v svoji kategoriji najvišjo oceno dneva. Navdušili sta tudi s poslušnostjo in ovirami. In s pravičnimi ocenami dobili novega zagona za delo...gremo naprej!

Rahela in Aja na poslušnosti:

In na ovirah:

Bravo mački ;)

Uradni rezultati IRO izpitov v LJ

2008-12-02T19:33:00.001+01:00

Končno so po dveh mesecih na uradni spletni strani IRA, objavili rezultate IRO izpitov v Ljubljani.
Kdaj je bilo že to? Oktobra?
In ker sem tako ponosna na njih si jih lahko ogledate TUKAJ

Preizkušnja MERP 09, del 2.

2008-11-11T18:53:00.001+01:00

Imamo base operation center, vodja v njem sam poveljnik poveljnikov - VLADO GERBEC.
Od tukaj se sprožajo vse aktivnosti. Od tukaj štartamo na tri delovišča. Seveda peš. Vsa so oddaljena od 15 do 20 minut.

Prvo delovišče SVEA.
Na kupu lesenega odpadnega materiala (bil je precej droben) sta zakopana dva markerja. Oba začne lepo lajat in tudi zakoplje. tako da pri obeh takoj vem kje sta. Še vedno imava najine težave pri zakritih markerjih, ampak se s temi ne obremenjujem več. Pardon...sploh jih ne odpravljam.
Tretjega ga odkrije med kartoni na višini. Zabavno je spremljat psa ko išče. Ko naleti na vonj človeka, ko dviguje glavo v znaku, da vonj prihaja nekje iz višine. Vidiš kje se vrti, ne smeš vplivat nanj, lahko ga samo opazuješ.

Drugo delovišče...PRI BAVČARJU!

Če nimamo Bavcarja pa mamo Bavčarja ;).

Tukaj so bili vsi markerji dostopni, zato je bilo prav zabavno poslušat prepričljivi pasji lajež.

Nekaj težav le z markerjem med stolpama. Šla je nekajkrat mimo njega, vendar ji je vonj nosilo na bližnjo vzpetino. Na koncu pa ji je le zneslo - z nekaj pomoči.

Tretje delovišče...Pri BRUČKOTU!
Po 15ih minutah hoje sledi nekaj počitka. Iskanje začne suvereno in hitro tako kot je navajena...tako kot bi šla v gozd na IPO! Hišo preišče površno in hitro. Prvega najde v zgornjem nadstropju čisto na koncu noter v omari. Zaradi moje malomarnosti pustimo zadnjega markerja čakat do konca v nadstropju. Minus točka za me. Preiščemo še okolico in začnemo od začetka. Tokrat bolj temeljito. Takoj najde markerja v kleti (katerega je prej na tako enostaven način obšla), potem se začne moja kalvarija. Pošljem je tam. Pa tam. Pa še enkrat tam. Vse do zadnje minute jo pošiljam povsod...samo nekam ne. Ostane mi še ena minuta. In končno se odločim jo poslat, prav tam, kjer je bila samo 1x in kjer je našla prvega markerja. Punca začne nažigat, Bručkotu pa začne zvonit ura. Najden tudi tazadnji. Sledi pohod domov s "ciglo" v nahrbtniku.

9/0 tokrat za naju ;)

Sledi še preverjanje prve pomoči. Roberta postavim v položaj za nezavestnega in odgovorim dokaj solidno na vprašanja. In končno najlepši del dneva...izmenjava izkušenj, smeh...in še nekaj...za kar je lepše bit v tistem trenutku tam, kot doma (kjer je mimogrede tudi lepo).

DANES...

2008-10-30T20:35:00.001+01:00

je en tak poseben dan...
tak, da sem vznemirjena že cel dan.

Če bi bila ptica, bi poletela v južne kraje,
da bi se usedla na drevo in iz njega uživala sladko sadje.
Če bi bila voda, bi spolzela po hribih in dolinah,
kot reka v morje. Božala bi korale in
občudovala, kako ribe pleskajo podvodni pisani svet.
Če bi bila samo kaplja, bi vsa siva mesta sprala,
da bi drug dan zasijala.
Če bi bila sneg, bi odšla v gore in pobelila rjave planjave.
Če bi bila led, bi v svojem nedrju skrbno skrivala tisočletne skrivnosti.
Karkoli bi bila, vem,
da moj namen bi bil, širiti smeh in veselje.

Kjerkoli ste, vam želim vse najboljše, Vse najlepše in
da bi preživeli praznike v toplem domačem vzdušju...

Urška in Cuba pred natanko štirimi leti...

PREIZKUŠNJA MERP 09, del 1.

2008-10-27T10:22:00.001+01:00

Odštevam vikende že kot za šalo. In po vsem nerganju, kako smo skozi zasedeni, me celo prešine misel, da bi se naslednji vikend pobrala z našimi v Nemčijo. Ko mi rečejo kdo gre gor, se mi kar solzica spusti iz uča. Kako naj midve ostaneva doma? ja no....doma lih ne bom. Ampak, reševanje je način življenja...

Letošnja preizkušnja iz VRVNE TEHNIKE je bila za me, ena najboljših preizkušenj iz te aktivnosti. Ne samo kot preizkušnja, ampak tudi vaja ni bila nikoli tako dobro zastavljena kot včeraj. Naša skupina za iskanje pogrešanih oseb, sestavljena iz sedmih ljudi je prispela na neprehodno pobočje. Z nami sta bila še dva člana GRSja, ki sta nam pomagala premostiti oviro. Ugotovimo, da če hočemo pse gor spravit, je potrebno sestaviti žičnico. Pogledamo se med sabo in v trenutku je vsak prevzel funkcijo, ki mu je najbolj vstrezala. Tisti, ki nima psa sestavlja žičnico ob vznožju, dva do tri ljudi rabimo na vrhu.

Jaz popisujem opremo. Z ostalimi se pomenimo kaj vse potrebujemo: 4 gurtne, 10 matičark, 20 vponk, dva desonderja, škripci, itd.

Davorin sestavi varovalno ograjo do vrha žičnice, med tem, ga Jerneja varuje. Iris vzame s sabo eno od statičnih vrvi.

Ko končam popis, poberem drugo statično vrv in preplezam do druge skupine na vrh območja. Klemen ostane ob vznožju s prvo skupino, ta drugi GRSjevc pa gre z nami na vrh. Specializacija funkcij je bila v trenutku izvedena. Delo je potekalo hitro in brez zapletov. Odspodaj Darko, Robert in Grozdan zrihtajo pse, pripnejo našo opremo zraven, mi jih pa zvlečemo na vrh, odpnemo, prepeljemo na varno območje, kjer počakajo na prvega prostega reševalca.
Jaz se spopadam s polbičevim vozlom in z varovanjem.

Cuba pa "leti" k meni

Ko prepeljemo vso robo, pse in vodnike na vrh, se lotimo iskanja pogrešanih. Po končanem iskanju podremo vse kar smo prej sestavili. Poberemo najtežje stvari in se preko druge poti, spustimo do vznožja. Davorin ima nalogo razdreti še vrvno ograjo in akcija je bila tako končana.

Mama Kača v elementu.
Na koncu sledi še popis vrnjene opreme. Prav na smeh mi gre, ko pomislim, kako hitro lahko izginejo razne vponke, gurtne itd. Klemen je kar se tega tiče, vedno zelo natančen! In dokler ni vse opreme nazaj, se ne gre nikamor. Sledi ocenitev našega dela. Skupina se ocenimo kot super odlična. Vseeno smo vsi taki perfekcionisti da si damo 4/5.

Sledi še preverjanje znanja prve pasje pomoči.
Vprašanje pa je bilo:
Pes išče na ruševini. Na 1x zacvili in pride počasi k tebi, hitro diha in na prsnem košu vidiš rano iz katere ob izdihu izhaja zrak. Kaj narediš?

Pravilni odgovor je A!

Ocenjevalki pokažem, kje se na psu lahko vse izmeri pulz, kolikšen je pasji pulz, katere sluznice preverjamo, pri sumu notranjih krvavitev in kakšna je povprečna pasja temperatura.

Tako smo zaključili aktivnost. Ne pardon....kavica v Kavalu je še obvezna (ni glih najbolj nujno da je res to kavica, ampak...tako se fanj sliši ;) ) in odhod domov.

c'ya

Misel dneva...

2008-10-24T16:44:00.000+02:00

NE PREPUŠČAJ SE RAZUMU,
KO TI NA DRUGI STRANI STOJI TISTO,
ZA KAR CELO ŽIVLJENJE HREPENIŠ!!

misel je moja...

NEDELJA NAD ČRNIM KALOM

2008-10-19T21:05:00.000+02:00

Poznate tisto, ko vam naredi nekaj v glavi in imate eno posebno željo. Načeloma ste taki, da ne potrebujete nikogara za nekaj uresničit. Vseeno je lepše v dvoje. Tako se končno spravim plezat. In vem točno koga poklicat, da bi šel z mano. Sledi samo: Ciao Andreja, kaj delaš danes zvečer (to je bilo v torek), greš z mano plezat?

Tako sva se malo razgibali na plezalni steni in sledil je že nedeljski zmenek pod steno nad Črnim Kalom.

Črnokalska stena

Kakšna posebna kasta je ta plezalčevska. Jah kje sem se navdušila nad plezanjem...med reševalci seveda. In to nedeljo, je bilo vrhunsko, vreme božansko in klapa še bolj.

Razgled na črnokalski viadukt in Tinian

Staro, mlado (toliko mlado, da se je kobacalo še po vseh štirih), slovensko, italijansko, nema da nema. Eni pridejo uživat, nekateri se kazat (priznam, da sem se mogla prisilit nekajkrat, da sem poravnala pogled v smeri hoje... :) tretji...tej pa ne vem. Še najbolj zabavno mi je bilo to, da so se pod steno znašli štirje črni labradorci in vsi štirje so imeli še nekaj skupnega. Bili so reševalni psi ;).

Kako poseben je užitek, ko ti uspe, tako z golimi rokami preplezat steno.

Ne gre na silo, ne gre za hitrost...ponovno se vračam tam, kjer gre za ravnovesje, potrpljenje in izziv. Pravzaprav sem se počutila kot na meditaciji. Važno je samo, da zaupaš v opremo, tistega odspodi (ne škoduje če veruješ tudi v tistega tam od zgori) in se prepustiš dotikom s skalo. Nežno jo božaš in iščeš tisti mali oprijem, v katerega boš položil sebe.
KVA JE BLO DOBRO STARI EJGA (se opravičujem v bližini morja stanujočemuj prebivalstvu, ampak ta vzklik prav zapaše!) Ko se dotakneš vrha, si dosegel tvoj prvi cilj. In zabavno je da cilje nato samo še premikaš naprej. Na koncu si tako presenečen nad samim seboj, kaj ti je uspelo, da šele sedaj razumem, kje nekaterim plezalcem taka samozavest. (včasih pretirana ampak pustimo za sedaj to).
In noro je gledat te stare mačke, s kakšno lahkoto in eleganco opravijo s steno. Kot pajki se v počasnih gibih premikajo navzgor. Lepota teh gibov je presunljiva. Več o teh gibih, pa ko dobim od Andreje slikce...jaz pa prilagam tiste, ki sem jih naredila z GSMmom

Jerneja! Ta slikca je samo za te! Dobro si jo oglej ;)

PREIZKUŠNJA ZA REGIJO ZAGORJE 2008

2008-10-19T19:19:00.001+02:00

Vedno, ko se moram odpraviti kam na pot in mi ura zvoni ob 3:30 zjutraj, se sprašujem, kaj me je pičlo, da sem šla med reševalce. Kaj mi je meni, tega treba. In vseeno vstanem, stvari so že vse v avtu (vsaj toliko se poznam, da spakiram zadeve še preden grem spat) se samo oblečem in greva do poligona. Tam je še enih par takih revežev kot jaz, ki se znova in znova vedno isto sprašujemo, a smo še zmeraj vsi tam. Mah...razumi ti ta užitek.

Nič...kaj naj rečem o sami preizkušnji. Bajcarjev mlin je razturala. V bistvu je naredila vse sama, jaz sem ji samo sledila in pozorno poslušala, kdaj bom slišala njen lajež in od kod prihaja. Prvega mi je potegnila, tistega najdlje. Čisto odzadi v hlevu na višini. Nato je pobrala tistega na podstrešju v tisti temni luknji in kot tretjega ta najlažjega, v kleti. Razumi ti njo, kako si izbira težavnostne stopnje. Preseneča me njena želja po iskanju. Skoraj bi rekla, da imam težave s tem, da ne pride nič k meni. Postala je tako samostojna, da ne rabi več nobenih ukazov. Že ko me vidi, kam se obračam, točno tam gre. Mogoče imava samo kakšen nesporazum v smislu ona bi šla gor po stopnicah, jaz pa bi rada da gre dol.
SUVERENO!

Zanimivost:
Imela sem "opazovalko" ki je registrirala vsak moj gib ob iskanju. Poleg tega da je opozorila, kako sva z Grozdanom opravila Bajcarja v popolnoma enakem slogu, postavi vprašanje: Zakaj si Cubo samo 1x poslala v hišo?
odgovor: Ker ko sem se vračala iz podstrešja dol, sva pregledali še vse prostore.
Op: aha, dobila sem enak odgovor, kot prej od Grozdana.
Jah kaj naj, če pa trenirava skupaj :) konec koncev je tudi Grozdan tsiti, ki je pripomogel k moji psihični stabilnosti. Roman mi je vedno rekel: Ne pustit da ti Grozdan skirva markerje, ker te bo zjebal. Jaz sem pa pobrala drugo taktiko. Grozdanu rečem naj mi skrije recimo tri markerje po moji želji in enega naj mi skrije on. Res ga prebrisano skrije in tega vedno iščeva najdlje, ampak ravno na ta način se učim poslušat svojega psa in ne sebe.

Zanimivost 2.:
Še vedno opazovalka: Zanimivo mi je bilo videti, kako sta s Cubo povezani. Ko še nihče ni slišal, da Cuba laja, si ti že prijavila najdbo. In šele takrat smo ostali postali pozorni na lajež.
Seveda, normalno. Vodnik, kateri dela, ima napete vse čute. In ko popolnoma zaupa psu, je usmerjen samo v njega. Tukaj se vodnik izkaže, kakšno stopnjo koncentracije ima. Nekatere jih izdajo živci, drugi so nestrpni, psu ne zaupajo in iščejo sami. Ravno v Bajcarju sem videla kako gospodična stopi pred vhodom v klet, pošilja psa vse okoli, samo v tisto božjo luknjo ne. Ko je konbčala smo jo vprašali, zakaj psa ni poslala not. Odgovopr: Ker sem sama pogledala not in markerja ni bilo...NAPAKA!...Marker je bil TAM NOT!! Še enkrat: Vodnik mora pustit da pes išče, on mu samo sledi in registrira, kje pes še ni bil in ga tako usmerit, da gre tam iskat.

Gremo na ovire.

Grozdan in Shark ob premagovanju višinske lojtre

Ovire so najbolj zabavna stvar v Zagorju. Čisti raztur od logike ki je ni. Geniji se znajdejo v kaosu in ker doma nama vlada kaos...se v njem znajdeva. Tokrat uporabim izkušnje iz prejšnje tekme. Če imaš čas in ti sodnik dovoli SPROBAJ OVIRE!
Tako sem šla z njo na višinsko lojtro in po višinskih ovirah. Zmanjkalo pa nama je časa za mrežo :/
Ponoviva vajo s sodnikom.

Zaplete se nama tam, kjer ovire nisva probali - gradbena mreža. In seveda njena brzina, kjer je premikajoči most naredila v teku in skočila iz njega. Ostaklo pa nimam komentarja. Sem bila pozitivno presenečena, ker vidim, kako je v enem letu dozorela. Lani so bile višinske ovire strah in trepet. Letos pa jih je opravila s posebno zrelostjo. Pridna Cuba...zame: sedi 5!

ROV
Zakaj treniram šumo? Ker ni ROVOV!! KLer ni j.e.b.e.n.i.h. prostorv s čudnimi zračnimi tokovi. Pa ne da iščem opravičilo, sam če bi imel dan 48 ur, bi mi mogoče zneslo še to potrenirat, tako pa ne gre. Specializacija za iskanje pogrešanih je prinesla, da še bolj išče stik z markerjem. In zadnjič v Puli smo ja, potrenirali rov. In je šlo. In še vedno se ne razumem, zakaj vsako leto pozabim doma svetlikajočo ovratnico.
Torej začneva. Energija je vrhunska. Jo spustim in se zalaufa na konec vidnega dela rova. Tam se vrti ene tri minute in izgine v desni prekat.Pride čez 2 minuti nazaj in začne lajat v strop (seveda od tam, kjer ona lovi vonj) jasno mi je bilo, da če to prijavim mi bo ljubo nabil lažnjaka. Zato sem tiho. Spet izgine v levo in tudi ko sem jo poklicala nazaj, ni prišla. Tako da me je zjebala taktika. Lani sem prijavila lažnjaka in seveda sem ji lahko posvetila v rov. Ko se je vidno znašla v prostoru, je nato tudi markerja lažje našla. Letos nisem prijavila lažnjaka in do temnega rova nisem smela. Tako da kdove kaj je počela tam not. Minilo je 15 minut. Prvega ni več ujela, ker ni hotela nazaj k meni po hodniku in tako sva ostali na nuli. Ja tudi to se zgodi. Pa še razočarana ne morem bit, ker če pomislim na prejšnje leto, sem jo mogla20x poslat nazaj v rov. Letos pa...enkrat in ko je bilo konec časa, sem jo mogla it iskat, ker enostavno ni hotela nazaj. Želja po markerju je bila tako velika, sreča pa nama je tokrat obrnila hrbet. Lahko pa je to tudi sreča in se enostavno moram kaj naučit iz tega. Dedi bi rekel: ja ljubčki moji, potrenirat bo treba rov. Mogoče pa nam bo letos zneslo it trenirat v Vilenico, že ki vsakič, ko gremo iz Zagorja govorimo o tem!

Pula 2008

2008-10-13T09:07:00.001+02:00

Reševalska jesen, se je komaj začela in s Cubo sva si nabrali že kar nekaj kilometrov. Letos je res odbito leto. Nemčija, Samobor, Madžarska-Romunija in sedaj Pula. Pa naj mi še kdo reče, da reševanje ni način življenja.

Moj oče mi pošilja pozdrave že preko drugih. Pozdrav se je glasil takole:

Pošiljam pozdrave hčerki od moje žene!

A naj sploh komentiram!!!

Pula mi je prinesla nova in nova spoznanja. Kako je zanimivo, da se nikoli ne nehamo učiti. Ne samo znanje ampak tudi prijatelje. Vezi se kar spletejo in vedno dobiš nekaj novega zagona za treninge. Moja skupina je bila zelo simpatična.

Priznati moram, da sem bila na koncu dneva kot Cubina igrača po končani igri. Ne samo da se ukvarjaš s tem, komu bi kaj naredil, priredil boljši trening, naredil kaj težjega za psa. Nekaj novega, da vklopi ponovno možgane in začne razmišljat. Seveda malo paziš, da nebi kakorkoli pretiraval.
"Problem" nastane tudi v komunikaciji. Ker je skupina mednarodna se moji možgani cel dan pregrevajo. Hrvatsko, engelsko, io parlo anche in italiano, pa pol poslušaš še slovaške in madžarske besede. Na koncu dneva govoriš z vsemi vse jezike. Ha ha ha...smeh je namenjen meni, ko se spomnem na vse to. (fekete pina,...ma kje jih dobimo!)

Ni bil še konec, pa sem bila že zmatrana :)

Skratka, Pula je raj za ruševinarje. Okoli mesta leži cirka 500 ruševin, zgrajenih pod avstro-ogrsko. Prvi dan smo odšli na Fort Forno. Fort = trdnjava, forno = peč. Pokrajino vam niti ne opišem, ker ko sva z Jasno izstopili iz avta sredi zapuščenega avtokampa in videli morje 20 m stran, sva obe cvilili kot dva majhna kužka. Doma vsi delajo, mi pa sredi oktobra uživamo na morju. In ja, kopala sem se čisto vsak dan. Morje je bilo ....ah, kaj bi razlagala, kakšno je bilo. Vedno ko se vrnem iz hrvaške obale ne smem niti stopit poleg našega morja...seveda da se ne zjočem od žalosti. In ja, zadnji dan me je skoraj pokončal "morski" pes. Hrvati so skoraj izzvali mednarodni incident. Na srečo se je končalo samo z modrimi nogami. Na srečo.
Da ne komentiramo, kako so bili šele navdušeni naši psi nad hrvaško obalo.

Sara nam je postregla z najboljšo ruševino preteklega vikenda.

Del fortifikacije je bila iz neznanega razloga porušena. Zgledalo je, kot da bi nekdo vrgel bombo nanjo. Ogromni skladi kamnov so delali našim psom, neverjetne težave. Zaupati ali nezaupati, skočiti ali ne skočiti. Kako naj pridem do markerja. To je glavno vprašanje, ki se pojavlja v pasji glavi. Nekateri imajo težave, ker po prvem markerju, pes ni več motiviran. Drugi psi so preveč odvisni od vodnika in venomer čakajo na pomoč. Zdelo se je, da delajo samo na določenem območju okoli vodnika in da dlje nočejo. Mimogrede moja skupina je bila sestavljena iz naprednih psov. Amstaff, flatcoat, malina, dva mešančka še en in moja LR. Največ težav je imel en mešanček, ker pač nimata s svojim lastnikom razčiščene pojme dela.
Vse preveč teženja in vse preveč očitno je bilo, da ima pes polno rit vsega. Še vedno RAZMIŠLJAM! ...osnove dela so me naučili doma starši. Oz. oče se je dosti ukvarjal z mano. Nabijala sva žoge kar tja v en dan. Skupaj tekla, plavala in...se dosti pogovarjala. Moje telo potrebuje gibanje, ker drugače nimam zadoščenega nagona po gibanju. Ali je to prirojeno ali priučeno nimam pojma. Enostavno jaz to potrebujem. Enako je vzgojena Cuba. Ona enostavno zahteva delo. Sej se ji zmeša, da jo en dan pustim brez delat, brez šprintov, brez oblajanj. Razlika je le v tem, DA ONA TO ZAHTEVA! in ne jaz. Je pa nekaj res...da načeloma dela samo to.
Nekateri pred iskanjem psa vzpodbujajo in "dvigujejo". In še vedno ni tiste želje kot bi mogla v resnici biti.

Ok dovolj razmišljanja. Naj povem, da sem v skupini imela svojega Chatota! Mater sem se dobro počutila, ko ti nekdo reče: "Šefice, što kažeš da napravim!"
Šefica (a.k.a. JAZ): "daj mi grupo v postroj"
V sekundi sem imela skupino na kupu. Kar razvadila sem se.
Ko sem prvič zagledala mojega Chatota (a.k.a. Matko) sem se kar malo prestrašila, kako bo to j.e.b.e.n.o. Matko zgleda takole. GSSovc oziroma gorski reševalec, višji za dve glave od mene in širši...ja še kr neki več od mene. Kako bom sedaj krotila takega človeka. Na koncu sva se tako ujela, da je bilo že prav zabavno se špilat šefico...ajde uživela sem se.

C:"Šefice, da li trebamo nositi zaščtitnu kacigu?"
U:"Matko, ....što je kaciga!"
C:" Šljem, helmet!"
U:"jeste, treba nam!"
Sory za take inserte, sam ko se spomnem v živo, kako smo to povedali, kako je zgledal cel prizor, mi gre še zmeraj na smeh. Cel prizor je bil zabaven. In en dan bi rada to ponovno prebrala in se spet nasmejala.

Zvečer smo spili kakšno pivičko. Mal se nasmejali, povedali svoje želje za naslednji dan, drugi so ujeli še zadnji morski val in pol smo odšli spat!

Sobota.

Jutranje martinčkanje pred odhodom.
Dobili smo paninčk , mortadelo, sir, lih tolko da nam da, želodčk po puoti MIR!

V Puli je bilo vse tako uizi. Ni bilo tistega standardnega bujenja ob 6:00. Pustili so te spat, dokler si želel. Odhod je bil ob 9:00 ali še kasneje...še zmeraj uizi. Res je da si pol delal do 18:00...ampak še smeraj smo tam...uizi.

Da ne bom preveč dolgovezila, bom prešla kar na večerjo. Oz. na BUZARJADO...
Ni kaj, noč ima svojo moč.

V sekundi se zberemo in pripravljamo skupaj stvari. Eni pucajo česen, drugi režejo, tretji nosijo...in nato...

je potrebno vse skupaj dobro stemperirat (v pravilnih količinah zmešat). Ponovno si pomagamo, eni držijo lonec, drugi mešajo, tretji dodajamo drobtine, ostali pomagajo gledat in držat timski duh po konci!
Za finiš se kuhar potrudi in naredi še en flambe...

In ga nam servira na najlepši način...

Lište si prste... amaterji!

Se opravičujem mojemu izpadu, ampak spomini so še čisto sveži. Po večerji sledi DOUUUGA (vem da se piše dolga, ampak u bolj poudari dolžino!) debata pod polno luno. Kako je zabavno, ko veš da ima nekdo prav ti pa še zmeraj trmariš po svoje, ker bi rad verjel, da je tako :), resnica pa je precej drugačna...

Ostane nam še nedelja (prokleta nedelja).
Zjutraj smo še bolj uizi kot prejšnji dan. Odidemo v rove. tam kjer je za naše pasje prijatelje najtežje. Tema, vlaga in vonjave, ki se mešajo kot za stavo. Psa učiš da laja na minimalen vonj, tudi če ne vidi ali se dotika markerja, pol pa ti rov sesuje celoten sistem. Kako tukaj psa prepričat, da ne laja na minimalen vonj in da mora prit do markerja?!?!?! Dobro vprašanje! Odgovor je v treningu, sam kaj ko na obali nimamo rovov.
Skratka za finiš izpolnim mojemu Chatotu eno malo željo. S Cubo zlaufava naprej po gozdu, se vržem na tla s Cubo ob meni in čakam da me malinoučk Tao najde. Revež prilaufa in ko zagleda Cubo ob meni, mu ni več nič jasno. Nekaj časa gleda, že razmišlja, da bi šel stran, nakar mu vklopi sistem in zalaja. BRAVOPRIDEN, dobi igračo in zbeži. He, he, he...

Tako se vrnemo v bazo. Sledijo priprave za odhod. Dobimo se vsi v menzi, inštruktorji se zahvalimo vsem, še najbolj pa gostiteljema Sari in Tomiju, ki so naju povabili zraven
sledi še skupinska fotka

Ena kava v Coffe Cuba in konec še ene zgodbe.

Slike: Jasna Šporar in Tina Kasesnik
Obljavljene na: KLIK 1
KLIK 2

pretekli vikend

2008-10-09T14:46:00.001+02:00

Še vedno mi dogodki preteklega vikenda rojijo po glavi. In še kar se mi smeje, ko pomislim na vse to. Ne morem ne napisat eno luštno cvetko iz iskanja. torej delali smo na Lanišču. Pred mano sta šla delat Grozdan in Marija. Priznam da se nisem posebej pripravljala za ta test . kvalifikacijo. Nekako od svetovnega sem se preveč zabavava v igri.Nama se skozi dogaja in nisem več obremenjena s tem, da moram nekomu kaj dokazovat. Nekako sem bila prej skozi napadena, da to ni to. da to kar delam ni prav. Da hrana enostavno ni tak močen motiv kot igrača. Pa ljudje božji. Pes ne dela zaradi igrače ali hrane. Pes dela zaradi užitka. Večji kot je užite, večji je adrenalin in želja po delu.
Če pomislim zakaj sem trenirala odbojko. Zaslužila nisem nič, priboljškov tudi nisem dobivala...torej kaj me je gnalo? Adrenalin...od tega sem bila odvisna. Ni mi bilo lepše zadeve kot se borit za ekipo, zato da smo igrali vsi za enega in eden za vse. Borba za vsako piko in veselje ob dobri igri.
Več so mi pomenile s srcem odigrane tekme pa čeprav zgubljene, kot brezvezne zmage. Tisto kar si videl v očeh igralcev je bila neka posebna želja, nek ogenj ki je v trenutku zažarel in nas vse združil.
kot pravim, ni bilo ne denarja in ne priboljškov. Sam rada sem to počela.
Kot sedaj rada delam s Cubo. Za tujega človeka, se mogoče zdi naše delo dolgočasno ali celo brezvezno. Mene pa blazno veseli.

Torej iz iskanja pride Grozdan in valda Shark najde vse za 196 pik. WAW! Gre na delo marija in Rom. Najdeta vse in odličnih 192 pik. Uf! V takih trenutkih ne veš kam bi se umaknil, ker enostavno ljudje okoli tebe, se sprašujejo zakaj niso našli, kako to da ni pes tam zalajal, zakaj je odšel od markerja...in hočeš nočeš to slišiš, pa čeprav bi rad preslišal.
Grozdan me udari po rami in reče: "Stara....težko delo te čaka!" pa še res je.
Urška: "Grozdan, dej mi uro prosim! Sem jo pozabla!"
Grem na iskanje, opraviva svoje. In na koncu vprašam Grozdana:"Ej stari, koliko časa sem iskala!"
G: "Stara pojma nimam, mojo uro si imela ti!"
Odlično, od kolega si sposodim uro in jo niti ne pogledam. Nič novega.

Poslušnost.

Kaj za enega boga delam s tem sedi v gibanju, še sama ne vem. Kako lahko rečem povelje SEDI, tako da ga še sama ne slišim?!?!? Pa Peezda no. Vse ostalo pa se tako zaderem, da me slišijo čez celo ljubljansko barje.
Najboljša je sodnica: Tvoj pes je preveč pozoren, da bi se zmotil, sigurno si ti naredilakaj narobe.
In tako je bilo. Tudi na poslušnosti smo požele navdušenje sodnice. Še najbolj sva jo razveselili z odpoklicem. ni slabo slišat od sodnice, da je delalo že 40 psov pred nama in niti eden ni imel tako preciznega odpoklica. (spet zgleda da se samo hvalim...čaki da najdem kako napako ;) aja recimo plazenje. Reče sodnica: tvoj pes si preveč želi stika s tvojimi očmi, zato ima težave s plazenjem.

Pri aportu smo enostavno prehitre. Tako se požene za aport, da se ne ustavi pri aportu. Pri bremzanju ji odnese zadnji del se zalaufa z aportom nazaj in mi zapiči aport v noge.
Vaja naprej:

Še vedno navdušujeva z energijo. Pride kolega reševalec in me vpraša, kje sem Cubo dobila in ko mu povem, da je padla iz neba skorajda ni mogel verjet: To je to, ko te ima pes za boga. Tudi take slišiš od ljudi. Pa ne vem, če je to to. Prej bi mi tisti ki me poznajo, prisodili obratno. Pa tudi to ni popolnoma res. Sam zabavava se. Najboljše mi je na koncu poslušnosti, ko lahko izlijeva vso našo energijo v tek. Ta njena sila je neprecenljiva. Ni mi lepšega, kot ko se jezi name in se dere od veselja.

Gre delat Grozdan poslušnost za mano. Lepo opravita in sodnica, ko opisuje delo Grozdana in Sharka pride do odpoklica in me pogleda. Vidva sta iz istega kluba kaj ne?
He he he, ja res je. :)

Ovire
Nekaj moram povedat tudi o ovirah. Nesramnica nesramna si nisem vzela časa, da bi jih potrenirala. in takrat te začne žret črv dvoma. O jebote črv. Sedaj vem, da jih bom vedno potrenirala. Sej ne da jih nebi naredila, pa kaj mi stane da vsaj vidim, kako potekajo?
Brezveze.

Sedaj pa grem...kam?...hehehe...napišem ko se vrnem ;)

Slike: Kaja Toroš, Jasna Šporar in Andreja Rener (big tnks)

Samo misli...

2008-10-06T09:53:00.000+02:00

Danes sem preveč ...žalostna, da bi kaj pametnega objavljala.
Včeraj je bil lep dan, speljali sva lepo poslušnost, naredili nekaj napak na ovirah...vendar to vse skupaj ni omembe vredno, ko pomislim da je še ena slovenska roža, ovenela ravno tam, kjer je najbolj žarela...

Res je da življenje teče dalje, življenje gre naprej, vseeno si vzamem čas in preberem kaj o Mihi. V tistem trenutku me stisne...Miha, rada sem zahajala na tvoj blog, že zaradi lepih slik in sanj, kako bi bilo lepo videti vse te prekrasne slike tudi v živo. Poznala sva se ravno toliko, da sva si rekla lep pozdrav, kako si? Kako gre? Kje si spet bil?...

Počivaj v miru kolega reševalec!

200

2008-10-04T20:01:00.001+02:00

"VODNICA URŠKA NOVEL, SE S PSIČKO COCO CUBA,
IZ ENOTE REŠEVALNIH PSOV SLOVENIJE,
PRIJAVLJAM NA IZPIT IZ ISKANJA!"

To je to. To je vse. To je tvoja slika, ki jo narišeš pred sodnikom in pika. Stavek mora biti izrečen s ponosom in v enem vdihu. Z mirnim in odločnim glasom in s pogledom naravnost v oči višje instance.

"REVIR!!"

Ena sama beseda, za eksplozijo iskanja. Nič opletanja, pakajpakako aliježekakala ali bo. Ni teh debat.
V moji glavi se moja draga zavest zelo rada prepira z mojo nadvse ljubo dušo. Zelo rada mi vceplja strahove, ki so krivi za marsikatero brezvezno napako.
Ampak tukaj. Trenutek, ko Cubi pripnem oprtnico na njeno čvrsto telo , se zavest in duša zedinita, se zlijeta v eno in izbrišeta vse sledi strahopetnih laži.
Žal ni besed, da bi opisala, kakšna sila se vzbudi v Cubi pred iskanjem.
"Stara ti sam spustme in jaz vse naredim."
Ja tako zgleda, čisto resno mislim. Vsako toliko jo malo pokličem " CUBAAAA!" in ji pokažem kam naj gre, pa še to samo tako...za se malo šminkarit ;). Da ne bom pretiravala.
Opravičujem se vesoljni Sloveniji, za moje današnje veselje. Ampak, res je bil najin dan. Sodnikovo veselje in navdušenje je bilo kar nalezljivo. Ko opiše delo para, ki je delal pred njegovimi očmi, v tem opisu najdem Cubo in sebe. In za njegove oči je bilo to to.

Danes sva zmagali bitko, jutri pa je dan za nsalednji boj! ;)

Huromex 2. dan

2008-10-02T22:46:00.003+02:00

Ogenj, voda, zrak in zemlja ali teorija štirih elementov, ki sestavljajo planet. Ta ognjeni so bili gasilci, v vodi so kraljevali potapljači, psi so kot veter prečesali ruševine in iz zemlje so nas vodili gospod poveljnik in ekipa. Tako smo se med sabo prelivali kot jing in jang, in v harmoniji delovali brezhibno cel teden. (prosim prisotne brez dodatnih komentarjev! ;))

Szolnok 22.09.

Gasilce prve pokličejo na fronto. Ko se vrnejo nazaj iz prvega bojišča se sliši samo to:
" VEŠ K'K JE GORELO, VEŠ K'K JE GORELO...T'K DA MI JE SKOR PRIŠLO!"

Stavek pove vse, kako goreče srce imajo naši gasilci, ...srčeni in trčeni, ta rek jim prav pristaja. Vsak boj z ognjem jim predstavlja veselje. Če pa vmes lahko rešijo še kakšno brhko dekle...

...toliko boljše :)

Vsak povratek s fronte pa ure in ure pucanja in pripravljanja opreme za nove podvige. Vsaka vam čast, rest ste prikazali posebno plat gasilčevega srca.

Glede dela v Local operation center (OSOOC)
Že po prvem dnevu smo ugotovili da imamo v tem centru izjemnega logista. Zbiral je prave informacije in nam jih pravočasno posredoval. Alan je bila zlata vez, ki smo jo Slovenci imeli v tem centru. Hrvati so prvi dan, zaradi zmede, ki jim je povzročala njihova OSOOC vez, odšli kar na nekaj akcij, pri katerih jih sploh niso rabili. ko so se že drugič neuspešno vrnili v bazo, so bili njihovi obrazi precej bolj kisli kot naši.

Včasih smo se spraševali, kako lahko Alan zdrži, toliko ur v centru...

Sedaj vem ;)

Mi smo še vedno v taboru. Malček se že dolgočasimo in ko ponovno zatuli:
"FIREEEEE! WEEEE ARE THE CHAMPIONS....MY FRIEND! TRMMM, RMMMM" Je to v upanju, da pokličejo tudi nas. Alan nas že prej opozori, da tokrat bomo v akciji tudi reševalci s psi. Zgodila se je helikopterska nesreča. Pogrešajo 6 ljudi in helikopter. Rabijo reševalne pse in potapljače, ker se je zadeva zgodila nad jezerom.

Postavimo se v konvoj. Spremstvo spredizadieverybody in GAAASSSSS čez mesto. To so nas pa res čisto razvadili. Vsa križišča zapret, da lahko gremo mi mimo. Prispemo na kraj nesreče. Ljudi mrgoli vse okoli jezera o z. naj bi bil mrtev rokav reke. Išče se 6 pogrešanih in ostanke helikopterja. Miloš in vodje enot vodijo akcijo iz "glavnega" pomola.

Gospod poveljnik ob intenzivnem razmišljanju!

Potapljači morajo najt ostanke helikopterja, mi s psmi iščemo pogrešane. V akciji smo vpleteni Slovenci, Hrvati in...vsi ostali (po pravici se ne spomnem kdo :) ).

Slovenski K9 smo se odpeljali s čolnom na drugo stran reke, medtem ko so kolegi hrvati začeli kar iz glavnega pomola.

Mateja, Grozdan in jaz smo si razdelili področja na sektorje in s tem povzročili cel kaos. V minuti so vsi naši trije pesjanarji začeli vztrajno nabijat. Kaj sedaj. Čakat na pomoč. Ta je zamujala oz. je ni bilo dovolj. Čaka eden, čaka drugi in tretji. tako smo dobre pol ure odčepeli pri markerju. Ker sem bila prva deležna reševalne ekipe, greva s Cubo iskat naprej. In seveda v eni minuti najdeva že naslednjo žrtev...ma neeee...spet čakava. Še dobro da je bila žrtev mlada deklica z "zlomljeno" ključnico. Še dobro da je vedela dobro, kako mora igrat in se je kar hitro začela s Cubo prerivat. Ne moreš verjet. En pogled je dovolj da pes začuti kdo mu je všeč. Pol sta se pol ure igrali, do prihoda zdravnikov, katerim seveda ni bilo nič jasno, kaj se dogaja. Meni tudi...po pravici povedano.

Še najbolj hecno mi je bilo. ko sem jo pol zagledala vso povito ?!?!??!. Prej se pa je igrala z mojim psom. Še ko sem jo vprašala tisti standardni: How are you? Are you OK? Se je odzvala z nasmehom in se naprej crkljala s Cubo. KAJ LAHKO!!!

Tako smo počasi pobrali ven vse pogrešane. Pripeljejo nas na bazno točko od koder gledamo kaj vse najdejo tej naši potapljači v vodi, v kateri ne vidiš centimeter pred sabo.Potegnili so ven res vse mogoče.

Seveda je bil vic dneva, da največji predmet zgrešijo. Dvo metrska vrata so nato ven pobrali "prijatelji" Hrvati. Seveda je Miloš takoj moral povedati svoje:
"Kaj je zdej Žička. A vama slona not vržemo, da ga nauta najdla?!"

Med tem jaz napalim eno od svojih. Vidim Igorja kako lepo sedi na ostankih od helikopterja in nekoga, ki je zraven njega. Jaz umetna inteligenca ne pogledam dobro kdo je, mislim da je eden od naših in Cubico spustim v oblajanje nanjga. Ajoooooj...kaj lahko skinem glavnega šefa akcije - Madžaraa! He he he...seveda reveš vs v strahu, kaj se dogaja. Pol pa še Miloš kot da jaz nisem dovolj, mu v naslednji rundi vrže še igračo...pol pa se me je stric malo privoščil. Kar tako malo kasneje, ko je bilo vse pozabljeno, prileti do mene in se začne dret name, da kaj delam tukaj, kaj stojim, da akcija poteka, da pogrešajo še enega itd. Seveda v Madžarščini. Jaz ko ena betumba gledam zraven prevajalko in kasneje z očmi poiščem Miloša. Poveljnik samo zraven stopi, neki mu reče in Madžar izgine. Mah...pol pa ker vidijo da se reševalci s psmi dolgočasimo (mimogrede je bilo predvideno da bo vaja trajala do dveh zjutraj!)

nam dodelijo nalogo , da iščemo predmete helikopterja ob obrežju. Pa da moramo najt črni skrinjici. No pa gremo iskat ti črni skrinjici.
Nakar Grozdan vpraša Tiborja: "Tibor, koje boje je crna kutija?"
Tibor: "Naranđaste!"
Grozdan: "Ajde ne jebi!"
Tako smo prišli do spoznanja, da je črna skrinjica oranžne barve, za tiste ki še tega ne veste!
Pa tako se malo sprehajamo ob obali in povemo kolegom hrvatom, kaj iščemo. Pol prileti Vedran z oranžno skrinjico, jaz ruknem Grozdana in pokažem proti Vedranu.
U: "Lej Grozdan, uni ima oranžno črno skrinjico!"
Grozdan kliče Mareta: "Grozdan na zvezi, Mare javi se!"
Mare: "Ja Grozdan povej!"
G: "Tukaj imam Hrvata s črno skrinjico oranžne barve."
Sledi nekaj trenutkov tišine...
M: "A ti to resno misliš?"

Skratka cel cirkus okoli teh dveh črnih skrinjic, na koncu nas Igor še poduči, da pa helikopterji itak sploh nimajo črne skrinjice. In seveda, ko si ob večerji vse to pripovedujemo ob vrčku piva in polni meri dobre volje se počutim v prav posebnem stanju. koliko dogodkov in koliko smeha v samo 24ih urah....a je možno, da bo tako cel teden?

Odgovor dobite v Huromex dan 3. ;)

Slike naše iskalne akcije :
http://www.eu-huromex2008.eu/index.php?pageid=galeria_nezeget&id=66
Video:
http://www.eu-huromex2008.eu/index.php?pageid=video_player&file=7.flv